Dvoboj (2)

Takole je v knjigi Iz strasti (2003) svoj pogovor s Cirilom Ribičičem in menoj zabeležil nekdanji namestnik italijanskega zunanjega ministra Piero Fassino: »Slovenci so prosili, naj jih ne bi pustili samih, pri čemer so rotili italijansko in evropsko levico, naj neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici.«

Z Dimitrijem Ruplom sem imel v zvezi z njegovo interpretacijo teh dveh Fassinovih stavkov tekom let več polemik. Nazadnje leta 2020, ko je ponovil svojo povsem neutemeljeno in nelogično trditev, da sva s Cirilom Ribičičem prvaka italijanske KPI rotila, naj priznanja neodvisnosti Slovenije ne podari slovenski desnici. Midva z Ribičičem nisva govorila o slovenski, pač pa o evropski desnici. Evropska levica je bila namreč bistveno bolj zadržana od desnice glede sprejemanja dejstva o razpadu Jugoslavije. Zanjo je bilo potrebnih bistveno več argumentiranih naporov, zato da bi slovensko samostojnost priznala celotna politična Evropa.

Zdaj Ruplova interpretacija taistega Fassinovega zapisa dobiva spet nov pomen. Ko primerja poslanici sedanjega in prejšnjega predsednika vlade, po neki svoji logiki pride do mojega nekdanjega zavzemanja za tretje razvojno soglasje slovenske politike, ga poveže s prošnjo Fassinu iz maja 1991 in mi pripiše prizadevanje, »da bi si italijanski in evropski socialisti morali – sicer ob podpori samostojnosti prizadevati za socialistično republiko Slovenijo«. (Dvoboj, Delo, 4. januarja 2023, stran 7)

Sedanja ideološka razlaga dr. Rupla s takratnim mojim prizadevanjem nima nobene zveze. Je zgolj žalosten poskus zabijanja klina ideoloških delitev tudi v čas, ko je slovenska politika s skupnimi napori uspešno opravila svojo nalogo in pridobila enotno podporo Evrope za mednarodno priznanje Slovenije.