V članku preberite še:

- Vojna za samostojno Slovenijo poleti 1991 je imela več obrazov, torej tudi političnega, k prepoznavanju tega osamosvojitvenega obraza želim kot aktivni udeleženec dodati zgolj nekaj osebnih opažanj, piše Dušan Plut (Na prvih neposrednih volitvah aprila 1990 je bil v drugem krogu za predsednika predsedstva Republike Slovenije izvoljen Milan Kučan. Za člane predsedstva pa so bili med dvanajstimi kandidati neposredno izvoljeni Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in Dušan Plut)

- Med razhajanji bi po mojem mnenju lahko imelo največje negativne posledice diametralno nasprotno stališče o (ne)napadu na sicer med vojno blokirane kasarne JLA na območju Ljubljane. RKS je namreč zaukazala napad oboroženih enot Slovenije na kasarne ljubljanskega okrožja, predsedstvo kot vrhovni poveljnik pa tega širše strateško izjemno pomembnega (ustnega) ukaza RKS ni odobrilo. Podčrtati velja, da je izdani ukaz krepko presegal pričakovani geopolitični domet dotakratnih drugih operativnih vojaških akcij, ki seveda niso bile tudi v domeni predsedstva.

- Žal pa mi po sicer dokaj temeljitem pregledu objavljanega gradiva ni uspelo dobiti celotne, dovolj realne in objektivne slike o dinamiki navedene politično še danes očitno delikatne zadeve.

- Moje osebno mnenje o zavrnitvi ukaza za napad na kasarne pa je jasno: zaradi vztrajanja ključnih operativnih slovenskih poveljnikov (zlasti Mihe Butare), ki so na osnovi upravičenih večplastnih razlogov moralno odgovorno zavrnili ukaz o napadu na blokirane kasarne, na eni strani ni prišlo do kršenja zahtevnih pravil mednarodnega vojaškega prava in univerzalnih človekovih pravic. Zaradi zavrnitve ukaza ni bilo nepotrebnih žrtev, zato ni prišlo do operativno že pripravljenega množičnega in vseobsegajočega napada nasprotnika na civilne cilje, Ljubljano in JE Krško. Zato v lastnem imenu izrekam globoko hvaležnost tistim posameznikom, ki so zbrali ogromno osebnega poguma, etike in vojaškega dostojanstva, da so ukaz – zavrnili.