Ali razumemo pomen vseživljenjskega učenja in izobraževanja?

Ta čas potekajo v Sloveniji Tedni vseživljenjskosti učenja. Po tem, kakšno pozornost namenjamo temu področju v javnosti, še posebej na ministrstvu, pristojnem za vzgojo in izobraževanje, ter kakšen pomen ima to za področje vzgoje in izobraževanja, lahko ugotovimo, da si dogodek predstavljamo napačno in da njegovega pomena ne razumemo prav.

Čeprav izraz »vseživljenjsko« jasno označuje, na kaj mislimo in o čem govorimo – poudarjeno je »vse življenje« – ga v praksi razumemo drugače; izraz »vseživljenjsko učenje« nam bolj ali manj označuje in pomeni »izobraževanje odraslih«, praviloma v njem ne vidimo vzgoje in izobraževanja otrok in mladine ali njihovega šolanja. To pa je zmota, ki povsem razvrednoti in spremeni pravi pomen vseživljenjskega učenja, to je učenja od rojstva do smrti ali s prispodobo »od zibelke do groba«.

V strategiji vseživljenjskosti učenja, uradno sprejeti v Sloveniji leta 2007, smo zapisali, da mora vseživljenjskost učenja postati »vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja in temeljna družbenorazvojna strategija« v Sloveniji. To pomeni, da vzgoja in izobraževanje vključujeta obe področji: to sta vzgoja in izobraževanje otrok in mladine ali »začetno izobraževanje« ter izobraževanje odraslih ali »nadaljevalno izobraževanje« – to je tisto, ki se začne, potem ko oseba izstopi iz kontinuiranega izobraževanja/šolanja na katerikoli stopnji in začne prvenstveno opravljati druge dejavnosti, na primer delo, zaposlitev, ob tem pa se tudi izobražuje in/ali uči; obe področji pa morata biti v sistemu in praksi enakopravni in enakovredni (to pa ne pomeni, da sta enaki), če hočemo, da se strategija pravilno udejanja.

Dejstvo je, da bi se moralo izobraževanje otrok in mladine (začetno izobraževanje) pomembno spremeniti. Foto Marko Feist

Medtem ko udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja ni vprašljivo in problematično pri izobraževanju odraslih, saj se šele s to strategijo sistemsko vzpostavlja in udejanja v praksi, ni tako pri izobraževanju otrok in mladine. To se že od nekdaj in tudi zdaj sistemsko in praktično udejanja tudi brez strategije vseživljenjskosti učenja. Pravzaprav za svoje delovanje te strategije sploh ne potrebuje. Še več, polnovredno udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja jo lahko celo ovira in ogroža njen monopolistični položaj. Seveda pa lahko s svojim pasivnim odnosom ali celo nasprotovanjem onemogoča polno udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja.

Dejstvo je, da bi se moralo izobraževanje otrok in mladine (začetno izobraževanje) pomembno spremeniti – da ne rečem povsem spremeniti –, če bi se ravnalo po filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja. Moralo bi se odreči zdaj že tako ali tako zastarelemu načelu in reku, »kar se Janezek nauči, to Janez zna«. Vemo, da moramo znanje nenehno dopolnjevati, če hočemo slediti novim spoznanjem in nenehnemu razvoju, ki je danes zelo hiter. A samo to še ni dovolj. Današnja organiziranost in strukturiranost začetnega izobraževanja (šol, izobraževanja otrok in mladine) ni v skladu s filozofijo in strategijo vseživljenjskosti učenja. V čem ne ustreza več? Začetno izobraževanje se mora spremeniti tako po vsebini kot tudi po načinih izpeljave.

Za današnje šolanje na katerikoli stopnji je značilno kopičenje (skladiščenje) znanja, za kar se porabi domala ves čas, ki ga imajo učitelji in učenci na voljo. Vemo, da rezultati takšnega načina izobraževanja niso dobri. Morali bi ga spremeniti v skladu s strategijo vseživljenjskosti učenja. Pri pridobivanju znanja bi se morali omejiti le na pridobitev temeljnega znanja in temeljnih spretnosti, brez katerih nadaljnje izobraževanje in razvoj ne bi bila mogoča. Bistveno je tudi zmanjšanje števila učnih predmetov. Pridobljeni čas pa bi morali izrabiti za pridobivanje in razvijanje strategij za učenje in za pridobivanje znanja (krepitev zmožnosti za pridobivanje znanja, učenje učenja, poglabljanje znanja …), za razvijanje zmožnosti za reševanje problemov, za projektno delo, raziskovalno učenje, razvijanje zanimanj in motivacije za učenje, navad in veselja do učenja. Te spremembe bi zahtevale spremembe v časovni in prostorski razporeditvi izobraževanja kot tudi način prisotnosti učencev/dijakov v šoli. To so nenavadno velike spremembe pri izobraževanju, ki bi zahtevale obsežna raziskovanja strokovnjakov za šolsko didaktiko in metodiko. Brez opisanih sprememb v začetnem izobraževanju bo udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja le iluzija in fantazija.

Kako bi takšno udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja vplivalo na organiziranost ministrstev, tudi tistega, ki je odgovorno za vzgojo in izobraževanje?

V novi vladi načrtujejo razdelitev zdajšnjega ministrstva za vzgojo in izobraževanje, znanost in šport v dve ministrstvi – za vzgojo in izobraževanje ter za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Z zornega kota vseživljenjskosti učenja to ni ustrezna rešitev. Ne upošteva kontinuitete izobraževanja, ki poteka vse življenje, prekinja ter organizacijsko ločuje stopnje in ravni izobraževanja. Če bi prišlo do realizacije upravičene zahteve andragogov, da bi ustanovili samostojen direktorat za izobraževanje odraslih, se znajdemo pred vprašanjem, v katerem ministrstvu naj bi deloval. A problem je z zornega kota filozofije vseživljenjskosti učenja še širši. Ne upošteva dejstva, da je z razvojem izobraževalne in informacijske tehnologije učenje dejavnost, ki se ne dogaja le v šolah in institucijah za izobraževanje. Ljudje so se zmožni učiti tudi sami ali v skupinah; možnosti za učenje se ponujajo v različnih okoliščinah.

Udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja ni vprašljivo in problematično pri izobraževanju odraslih, saj se šele s to strategijo sistemsko vzpostavlja in udejanja v praksi. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Znanje ter njegovo posedovanje in pridobivanje danes ni več omejeno na šolske in izobraževalne institucije, temveč je prisotno povsod. Povsod ga potrebujejo in povsod ga tudi lahko omogočajo. Izobraževanje in učenje lahko organizirajo na vseh področjih dejavnosti in to tudi zdaj že delajo, različno po področjih – kmetijstvo in gozdarstvo, prehrana, varstvo narave in prostor, podnebje in energija, gospodarstvo in turizem, pravosodje, socialno varstvo, družina, obramba, infrastruktura, šport. Na vsakem od teh področij so vsebina in možnosti izobraževanja in učenja drugačne, specifične. Za učenje in izobraževanje svojih zaposlenih lahko delodajalci uporabljajo tako zunanjo ponudbo programov in možnosti izobraževanja kot tudi lastne zmožnosti.

Če se v skladu s filozofijo in strategijo vseživljenjskosti učenja organizira izobraževanje in učenje po področjih, kjer se specifično prilagaja potrebam posameznega področja, bi na ministrstvu za izobraževanje (lahko bi ga imenovali tudi za vseživljenjsko učenje ali za učenje) poleg splošne skrbi za razvoj sistema vzgoje in izobraževanja, za šolstvo, institucije in infrastrukturo na tem področju morali prevzeti vlogo koordinatorja vseh področij izobraževanja.