Ubijanje časa v šoli in na počitnicah

Zaradi epidemije covida-19 so zdaj razmere v vzgoji in izobraževanju takšne, da se še bolj kot sicer pokažejo slabosti na tem področju. Vse več je razmišljanj, kako jih odpraviti. Pa ne le tiste, ki jih neposredno povzroča epidemija, temveč tudi tiste, ki jih že dalj časa zaznavamo.

Eno takšnih je kritično razmišljanje Dušana Merca z naslovom Smrt počitnicam in bonom, objavljeno v glasilu MOL Ljubljana, o nesmiselnosti izpeljave poletnih počitnic za učence osnovnih šol, kakršna je zdaj in kakršno bržkone poznamo že od časa šolskih reform Marije Terezije in Jožefa II. iz 17. stoletja.

Dušan Merc, nekdanji ravnatelj Osnovne šole Prule v Ljubljani, sicer tudi pisatelj in zdajšnji predsednik Društva slovenskih pisateljev, je brez dlake na jeziku med drugim označil šolske počitnice za »ubijanje časa«. Zdajšnje počitnice po njegovem mnenju povečujejo in razgalijo socialno prikrajšanost, neenakost in nesmiselnost. Označuje jih kot »najprej olajšanje«, ker je konec šole, potem pa kot »svobodo, kaj in kako s časom« …, ki se »v začetku blešči kakor čudovit utrinek na zvezdnem nebu, potem pa mrkne«. Pojasnjuje, da je te svobode preveč; začetnemu veselju sledi »soočanje z dolgčasom in naveličanostjo« in čakanje na šolo.

Danes so razmere drugačne, kot so bile v prejšnjih časih, ko so otroci odhajali k starim staršem na deželo, k staršem v delavnice, delat v vrtove, so se zaposlili z delom na kmetih …. Počitnice, pravi Merc, bi morale biti v resnici samo sprememba dela. Ker so predolge, je »preveč odsotnosti, ko ni nič« (dva meseca). Predlaga razdelitev in prekinitev počitnic na dvoje, v vmesnem času pa organizirane gledališke, slikarske, športne, naravovarstvene dejavnosti, naravoslovne terenske vaje, knjižnično in literarno vzgojo. Takšne, kot so, počitnice pravzaprav nimajo smisla, so »nesrečen čas, poln žalosti in porazov«. Spremembo, ki jo predlaga, imenuje »svobodna osnovna šola« – to, kar bi šola morala biti tudi sicer, skrajšanje dolgih praznih počitnic pa »alternativna poletna osnovna šola«.

Z začetkom šolskega leta se zgodba, kako bo potekal pouki v šoli, ponavlja. Spet se obetajo prekinitve in izobraževanje na daljavo, ko so nastale številne težave: vsi učenci nimajo lastnih računalnikov in dostopa do interneta; ne znajo uporabljati računalniške tehnologije in razpoložljivih programskih orodij; to velja tudi za učitelje; nimamo razvite ne didaktike ne metodike poučevanja na daljavo; številni otroci se ne znajo ali ne zmorejo samostojno učiti in so odvisni od pomoči staršev; povečuje se neenakost možnosti v izobraževanju; zmanjšala se je pravičnost v izobraževanju; ni srečevanj in združevanja s sošolci, ni osebnega stika z učitelji, organiziranega jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in šolske prehrane; okrnjene so socialne funkcije šole.



Razmišljanje Dušana Merca je mogoče razširiti na razmišljanje o mogočih spremembah v šoli v celoti. Merc opozarja na »žalost« zdajšnjega poteka počitnic. Pa vendar se učenci »zapodijo« v počitnice, kot da bi se »strgali z verige« in prišli v raj uživanja, sprostitve in svobode. Kot da doživljajo šolanje kot prisilo, skrajno neprijetno delo. V šoli ni »veselega pričakovanja samega sebe«, kot se je izrazil pomožni ljubljanski škof in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani Anton Jamnik. Šolski sistem je podoben tankerju, ki se zelo težko obrača in spreminja smer, svojo sestavo in vsebino, kot sem opozoril že na nekem drugem mestu.

Ni časa za dejavnosti, ki omogočajo dejavno in raziskovalno učenje, s katerim se razvijajo tudi učne navade in veselje do učenja v prijetnem sproščenem ozračju, ki ga je za to treba ustvariti v šoli. Ni dovolj pogovorov med učenci in učitelji; ni dovolj časa za pozitivno čustvovanje, komuniciranje, sprostitev, medsebojno spoštovanje, spodbujanje, optimalno razvijanje zmožnosti učencev; kurikulum se ne oblikuje ali se premalo oblikuje po meri otroka; ni dovolj poudarka na tem, kako naj se učenci med seboj pogovarjajo in kako naj se učijo; ne spodbuja se dovolj veselje otrok do učenja; učitelji zaradi pritiska učnega programa težko svobodneje zadihajo pri svojem delu; ni dovolj prostora za dialog.

Šola bi morala biti okolje solidarnosti, dobrih odnosov in dom prave socializacije; daje premalo možnosti za to, da bi otroci razvili vse tisto, kar potrebujejo za življenje. Učence in učitelje obvladuje in muči vsebinski balast v učnem programu, ki ga učitelji podajajo, učenci pa sprejemajo od ure do ure, od dneva do dneva, od meseca do meseca, vse šolsko leto.

Ne le da ni »alternativne poletne osnovne šole«, kakršno predlaga Dušan Merc, ni tudi »svobodne osnovne šole«, o kakršni razmišlja in na kakršno smo opozarjali v zadnjem odstavku tega prispevka. Šolsko didaktiko in kurikularno teorijo čaka veliko dela. Ne le, da resno preuči kritično razmišljanje in predloge Dušana Merca, ki so vredni pozornosti in proučitve ter ukrepanja, temveč tudi, da se temeljito loti udejanjanja tega, kar označujemo s pojmom 'svobodna osnovna šola'. To je seveda tudi tema in predmet obravnave za odgovorne nosilce in izvajalce naše šolske in vzgojno-izobraževalne politike.