Kako spremeniti šolo?

Že dolgo spremljam zamisli in predloge o tem, kako spremeniti šolo. Ni jih malo v objavah, ki so mi dosegljive, gotovo pa jih veliko tudi ni objavljenih. K temu razmišljanju me je spodbudil prispevek Anice Kos Mikuš Ne gre le za to, koliko se mora otrok naučiti v šoli (Delo, 3. avgusta). Bistvo njenega prispevka je: razprave v javnosti namenjajo največ pozornosti šolskemu kurikulumu in količini učne snovi ali se celo omejujejo le na to, v šolski izkušnji pa ni pomembno le pridobivanje znanja, za otrokov osebnostni razvoj ter njegovo delovanje in duševno zdravje je nemara celo pomembnejša šolska klima (esenca, etos, bistvo, duša šole). V svojih razmišljanjih žal ostaja na ravni »kozmetičnih popravkov« zdajšnje šolske organiziranosti, kar ni dovolj, če hočemo stanje radikalno in sistemsko spremeniti.

O tem, kako spremeniti šolo, je pri nas kar nekaj tehtnih razmišljanj, a tudi tako nastale pobude in predlogi nimajo pravih možnosti za to, da jih v šoli udejanjijo. Na osnovni šoli Selnica ob Dravi, denimo, izvajajo petletni projekt Popestrimo šolo 2016–2021. Težišče projekta je na razvijanju »vseživljenjskih kompetenc« ter »inovativnih učnih okolij«, cilj projekta pa je »širjenje primerov dobre prakse« ter usposabljanje strokovnih in vodstvenih delavcev osnovnih in srednjih šol za njihovo uporabo. Z izvajanimi aktivnostmi razvijajo različne možnosti dela z otroki, ki se razlikuje od tega, ki ga zdaj poznamo v šolski praksi. Projekt izvajajo ob finančni podpori Evropskega socialnega sklada (povzeto po članku Za bolj pestro šolo, prilagojeno otrokom, Delo, 17. maja 2019).

Ker vse več učiteljev ugotavlja, da »tradicionalni pristopi pri vzgojno-izobraževalnem delu niso več ustrezni«, so na Zavodu RS za šolstvo pripravili priročnik v šestih zvezkih. Avtorica treh, dr. Zora Rutar Ilc, izhaja iz spoznanja, da »učenci laže opravljajo zahtevno miselno delo in se učinkoviteje učijo (…), ko se dobro počutijo«; s tem nasprotuje tezi, da se dobro počutje in zahtevno delo v šoli izključujeta. Navaja vrsto spoznanj kognitivne znanosti in daje vrsto predlogov za uspešnejšo organiziranost delovanja šole (povzeto po članku V šoli smo zato, da se učimo in da se imamo fajn, Delo, 24. februarja 2018). Omejen prostor za prispevek mi ne dopušča podrobnega opisovanja ali celo navajanja še drugih znanih primerov zamisli in predlogov o tem, kako spremeniti šolo. Zato jih poglejmo le nekaj.



Nekdanja učiteljica Vesna Kamenšek piše (Ogromno učiteljev je na antidepresivih, Ona, 15. maja 2018), da je šola zaprt sitem, polna »duhamornih, nepomembnih vsebin«, »dresurnica«, kjer je beseda »glavno orodje«, učitelji so ujeti v programe, norme, načrte, učenci pa se temu upirajo, dokler jih ne »zdresiramo«. Ana Nuša Kern, ravnateljica osnovne šole (njena šola je prva v Sloveniji dobila naziv Glasserjeva kakovostna šola), ki ima naziv inštruktorica Glasserjeve teorije izbire, pravi, da »vse kliče k nujnemu zasuku šolskega sistema« (Ona, 11. septembra 2018). »Teorija izbire« ponuja drugačen pristop, temelji na odgovornosti otroka za svoja dejanja. Med poskuse ustreznejše izpeljave vzgoje in izobraževanja lahko štejemo tudi razprave, ki jih organizira odbor civilne iniciative na temo Kakšno šolo hočemo. Pobudnica teh razprav dr. Manca Košir se zavzema za celovit sistemski pristop in spodbujanje socialnega, moralnega, intelektualnega in čustvenega razvoja otroka v šoli.
Vsi navedeni in drugi podobni predlogi temeljijo na zmotnem (in naivnem) pričakovanju, da je mogoče šolsko situacijo spremeniti brez radikalnih posegov v njeno zdajšnjo sistemsko ureditev. Žal le kozmetični popravki zdajšnjega delovanja šole niso dovolj, potrebujemo radikalne spremembe. Te lahko dosežemo le, če zmanjšamo obseg učne snovi in udejanjimo strategijo vseživljenjskega učenja.

Pri tako obsežnem učnem programu, kot ga imamo zdaj, v šoli ni mogoče ničesar spremeniti. To izjemoma zmorejo le posamezni dovolj pogumni, inovativni in zavzeti učitelji, ki si šolsko delo znajo in hočejo organizirati po svoje; ti so redki. V šoli je treba pridobiti čas za dejavnosti, ki omogočajo dejavno in raziskovalno učenje. Takšno, ki lahko zadovolji otroka, ga aktivira in hkrati spodbudi veselje do učenja, ki ga bo potreboval v nadaljnjem življenju. Za radikalno zmanjšanje obsega učne snovi (vsebinskega balasta v učnem programu), morda celo za polovico ali več, bi bilo treba izpeljati temeljito raziskavo, kaj je temeljno znanje, ki ga učenci v obveznem šolanju res potrebujejo za nadaljnji razvoj. Pri zdajšnji razvitosti izobraževalne in učne tehnologije imamo veliko možnosti, da pridemo do znanja, ki ga potrebujemo, ni treba, da nam ga »servira« šola. Raziskavo naj izpelje Zavod RS za šolstvo v sodelovanju s Pedagoškim inštitutom.

Potrebujemo dosledno izpeljavo strategije vseživljenjskega učenja, ki jo je leta 2007 sprejelo ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ, kot se je tedaj še imenovalo). Skupina, ki je strategijo pripravljala, je predlagala, da jo sprejme vlada, saj je to nacionalni projekt, v katerem bi morali sodelovati vsi vladni resorji kot nosilci znanja (znanje je splošna dobrina, za to se moramo zavzemati vsi, ne more biti le monopol šolskega upravljanja in odločanja). Izobraževanja in učenja ne moremo več deliti na »redno« (za mladino) in »izredno« (za odrasle). Sprejeti je treba tudi akcijski načrt za udejanjanje strategije; ta je bil sicer tedaj že pripravljen za razpravo in sprejetje, a ga MŠŠ ni obravnaval. Sprejetje strategije je naloga vlade v sodelovanju z ministrstvi, pri čemer pripada vloga koordinatorja ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.