Vseživljenjsko učenje tudi za odrasle z ovirami

Tudi ljudje s posebnimi potrebami se ne glede na to, ali so otroci, dijaki, študenti ali odrasli, vključujejo v formalno in neformalno vseživljenjsko učenje in izobraževanje. Tako se lažje vključijo v družbo in pozneje v kakovostno življenje in delo. Večina literature s tega področja se navezuje na otroke in mladostnike, pred kratkim pa je izšlo eno redkih del za odrasle – monografija Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami.

Knjigo na 350 straneh, z nekoliko večjimi črkami in ilustracijami, je v 300 izvodih izdalo Andragoško društvo Slovenije. Naročiti jo je mogoče na spletni strani www.andragosko-drustvo.si, stane pa 30 evrov. »Veliko je napisanega o tem, kako delati z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami, veliko manj pa, kako delati z odraslimi učenci,« poudarja fizioterapevtka in andragoginja Maja Povše, ki je pobudnica, sourednica in soavtorica monografije za odrasle, sicer zaposlena na URI Soča.

Prilagoditve in dodatne spodbude

V monografiji so opisani pristopi, kako delati in komunicirati z ljudmi s posebnimi potrebami, zato jo lahko uporablja vsakdo, ki je v kakršnem koli stiku z osebo s posebnimi potrebami. Predvsem je namenjena izobraževalcem, učiteljem na srednjih šolah, višjih strokovnih šolah in fakultetah. Glede na to, da ljudi s posebnimi potrebami srečujemo tudi v kulturnih institucijah, knjižnicah, v gostinskih lokalih, fitnes klubih in drugih športnih ustanovah, je zelo uporabna tudi za vse zaposlene na teh področjih.

»Na šolah, ki izobražujejo za poklic zdravstvenih delavcev in terapevtov, se učimo predvsem o tem, kako pristopiti k bolnim, ne pa tudi o tem, kako pristopiti h gluhemu, slepemu, osebi z duševno motnjo, gibalno oviranemu, zato je uporabna tudi za terapevte, zdravnike in druge zdravstvene delavce. Nepogrešljiva je tudi za vse zaposlene na upravnih enotah, na sodiščih, v socialnih institucijah, centrih za socialno delo, varstveno delovnih centrih itd. Vsem zaposlenim na teh področjih bo monografija v veliko pomoč,« meni Maja Povše.

»Ugotovili smo, da je pri nas bolje poskrbljeno za inkluzijo otrok in mladine v redno izobraževanje kot pa v izobraževanje odraslih,« je povedala Ida Srebotnik, predsednica Andragoškega društva Slovenije, ki je tudi  sourednica monografije: »Osebe s posebnimi potrebami se soočajo z različnimi ovirami in primanjkljaji, ki jim otežujejo učenje, izobraževanje in usposabljanje. Prav zato pogosto potrebujejo posebne prilagoditve, dodatne vsebine, pripomočke, spodbude in vodenje na področju učenja in izobraževanja, pa tudi v vsakdanjem življenju.«

Močna in šibka področja

»Ljudje s posebnimi potrebami živijo med nami, zato je izjemnega pomena, da tisti, ki živijo in delajo z odraslimi s posebnimi potrebami, pridobijo osnovna znanja o tem, kako delujejo, kaj potrebujejo, katera so njihova močna in šibka področja, kako komunicirati z njimi,« pravi Maja Povše.

»Na šolah, ki izobražujejo za poklic zdravstvenih delavcev in terapevtov, se učimo predvsem o tem, kako pristopiti k bolnim, ne pa tudi o tem, kako pristopiti h gluhemu, slepemu, osebi z duševno motnjo, gibalno oviranemu ...,« je povedala soavtorica monografije Maja Povše. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V monografiji je predstavljenih osem skupin ljudi s posebnimi potrebami, ki se pogosto vključujejo v programe vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih, vendar so velikokrat prezrte in prepogosto socialno izključene. Obravnava odrasle s pridobljenimi možganskimi okvarami, ali poškodbami, osebe s specifičnimi učnimi težavami in z motnjami pozornosti ali hiperaktivnostjo.

Vključeni so tudi ljudje z gibalno oviranostjo, z gluhoto in naglušnostjo, slepoto in slabovidnostjo, tudi osebe z gluhoslepoto, avtističnimi motnjami ter z motnjami v duševnem razvoju. Dodani sta tudi poglavji o učenju in izobraževanju odraslih ter o možganih. Avtorice v vsakem poglavju predstavijo posebnosti, značilnosti, prilagoditve ter pripomočke in spodbude, ki jih je dobro poznati in upoštevati pri usmerjanju, učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami.

Razlika med inkluzijo in integracijo

Inkluzija je ena največjih sprememb v vzgoji in izobraževanju v zadnjih petdesetih letih in pomeni, da vsi otroci spadajo v eno, skupno šolo, v posebne oblike pa za krajši ali daljši čas samo tedaj, ko je strokovno dokazano, da je to za otroka najboljša rešitev, je povedala dr. Metka Novak, specialistka rehabilitacijske pedagogike in vodja institucionalnega varstva odraslih ter vseživljenjskega učenja in bivanja odraslih z motnjami v duševnem razvoju v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga: »Pojem inkluzija sicer pomeni vključevanje, ki je osnovna pravica vseh, ne glede na raso, starost, spol, invalidnost, versko in kulturno prepričanje ter spolno usmerjenost.«

V modelu inkluzije v primeru šolanja, izobraževanja in vseživljenjskega učenja to pomeni, da vsi, tudi ljudje s posebnimi potrebami, pripadajo skupni šoli oziroma skupnim programom, ki so na splošno na voljo pri nas, za razliko od integracije, kjer se posamezniki s posebnimi potrebami učijo in izobražujejo v posebnem šolstvu oziroma posebnih oblikah programov in od tod selektivno odhajajo v redni sistem, razloži dr. Novakova.

Hitreje prepoznani in dobro sprejeti

»Popolnoma samoumevno se nam zdi, da lahko v vsakem trenutku pokličemo prijatelja, se pogovarjamo z družinskimi člani, preberemo časopis, napišemo sporočilo, se naučimo tujega jezika … to pa se lahko v trenutku spremeni, če se nam zgodi možganska poškodba ali okvara. Pomislite, kako bi se počutili, če kar naenkrat ne bi mogli pisati ali brati, slediti pogovoru v skupini prijateljev, se pogovarjati in zapomniti pomembne informacije,« je povedala Maja Ogrin, specialistka klinične logopedije in defektologinja, zaposlena na URI Soča.

»Ugotovili smo, da je pri nas bolje poskrbljeno za inkluzijo otrok in mladine v redno izobraževanje kot pa odraslih v izobraževanje odraslih,« je povedala Ida Srebotnik, predsednica Andragoškega društva Slovenije, ki je tudi sourednica monografije. FOTO: arhiv ACS

Najpogostejše možganske poškodbe so kap in poškodbe glave, vplivajo pa na naše formalno in neformalno, vsakdanje življenje. Posebej so izpostavljene motnje na področju jezika in govora ter posledice, ki ovirajo branje in pisanje. Zelo pogoste so motnje vida in vodenega zaznavanja, ki poleg branja in pisanja ovirajo tudi druga ročna opravila, orientacijo v prostoru in gibanje. V nadaljevanju so v monografiji predstavljene oblike pomoči pri tovrstnih motnjah in pripomočki, ki pomagajo premostiti oškodovane zmožnosti. »Poznavanje tega področja lahko ljudem pomaga, da so v okolju bolje, hitreje in bolj ustrezno prepoznani in kljub svojim omejitvam dobro sprejeti. Ob ustreznih prilagoditvah in podpori pa so tudi uspešni v formalnem in neformalnem učenju,« je povedala Maja Ogrin.

»Ljudje s specifičnimi učnimi težavami imajo težave pri branju, pisanju in računanju, znane kot disleksija, disgrafija in diskalkulija. Največ težav imajo v času šolanja, toda v današnji visoko opismenjeni in digitalni kulturi, ki na vseh področjih razvija tudi vseživljenjsko učenje, ljudje s temi težavami naletijo na veliko ovir tudi v odrasli dobi, na delovnem mestu, v zasebnem življenju ali v želji po nadaljevanju izobraževanja,« ugotavlja mag. Alenka Zupančič Danko, profesorica defektologije, zaposlena kot specialna pedagoginja na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Mariboru.

V monografiji predstavljajo koristne in uporabne informacije, najprej o značilnost teh ljudi, da se lahko posamezniki prepoznajo, nato pa so se usmerili v oblike pomoči, kako premagovati ovire, prilagoditve in močna področja teh ljudi. V drugem delu so prestavili tudi potrebe ljudi s hiperaktivnostjo ali odraslih z motnjo pozornosti (ADHD ali ADD). Ko gre za tako izrazite težave pri pozornosti in nemir, ki ovirata vsakdanje funkcioniranje, v času šolanja otrok pridobi status osebe s posebnimi potrebami. »V odrasli dobi so hiperaktivci lahko zelo uspešni. V vsakdanjem življenju pa lahko naletijo na veliko ovir v nadaljevanju izobraževanja, na delovnem mestu in v zasebnem življenju in na nerazumevanje okolice,« pravi Alenka Zupančič Danko.

Prilagajanje prostora

»Za gibanje potrebujemo skladno delovanje centralno-živčnega sistema. karkoli se nam zgodi v življenju, če pride do bolezni ali nesreče, nenadne poškodbe ali se z oviro rodimo, vse to vpliva na razvoj in dovršenost gibanja,« je povedala doc. dr. Erna Žgur z oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani.

V monografiji je predstavljenih osem skupin ljudi s posebnimi potrebami, ki se pogosto vključujejo v programe vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih, a so mnogokrat prezrte in prepogosto socialno izključene. FOTO: Jure Eržen/Delo

Gibalna oviranost je ena izmed najbolj vidnih in jo okolica takoj prepozna. Gibalno ovirani se srečujejo z različnimi omejitvami, od vključevanja, do vstopa v prostor, rabe in izrabe pripomočkov, pomagal, in tudi s številnimi izzivi, ki jih spodbudijo in notranje motivirajo, da premagajo še tako nemogoče ovire, pojasni dr. Erna Žgur. V monografiji so izpostavljena predvsem njihova močna področja, predstavljene so tudi vzgojno-izobraževalne in druge prilagoditve s področja delovnega procesa in pozneje tudi zaposlitve.

»Zanje je pomembno, da so med izobraževanjem in pozneje med zaposlovanjem deležni ustreznih prilagoditev prostora, uporabe didaktičnih materialov, časovnega in izvedbenega prilagajanja ter uporabe strategij za razvoj primerne telesne in mentalne zmožnosti,« razlaga Erna Žgur.

Sprejeti in razumeti naglušnost

Slovenija je ena redkih držav, ki ima v ustavi zapisano pravico do uporabe znakovnega jezika. Na svetu je približno 500 milijonov ljudi, ki so gluhi ali naglušni. Do leta 2050 bo 900 milijonov ljudi, ki bodo imeli okvaro sluha. Približno 50 milijonov ljudi bo naglušnih samo v Evropi, po vsem svetu pa približno 70 milijonov ljudi z okvaro sluha, je povedala Petra Rezar, profesorica likovne pedagogike na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in certificirana tolmačica znakovnega jezika.

»Naglušnost pomeni slabši sprejem zvoka. Včasih se razvija postopoma, počasi neopazno, do takrat, ko smo v stiski, ko se ne moremo vključevati v pogovor ali ne moremo slišati pogovora po telefonu in se ne moremo vključevati v družbo. Enako je pri gluhoti, saj gluhi ne dobijo informacij iz okolice, če ta samo govori,« razloži Petra Rezar.

Slovenija je ena redkih držav, ki ima v ustavi zapisano pravico do uporabe znakovnega jezika. FOTO: Alešš Černivec/Delo

Naglušnost merimo v decibelih, od 16 do 90 je lažja oblika naglušnosti, nad 90 decibelov pa že govorimo o gluhoti. Veliko starejših postane, poleg drugih težav, tudi naglušnih. Skupnost gluhih je zelo raznolika, imamo gluhe od rojstva, in tiste, ki so oglušeli pozneje. Gluhi od rojstva imajo običajno za prvi jezik znakovni jezik. Tisti, ki so sluh izgubili pozneje, pa imajo običajno še ohranjen jezik in uporabljajo polžkov vsadek. Za naglušne obstaja pripomoček, slušni aparat, a večina starejših to težko sprejme, ugotavlja Petra Rezar. Nimajo se možnosti naučiti, kako aparat uporabljati in vstaviti. Za pozneje oglušele, je dobro, da se na slušnih vajah naučijo tudi te uporabe. Nekateri starejši s slušnim aparatom spijo in ne vedo, da ga lahko ugasnejo.

»Okolica mora biti do gluhih in naglušnih razumevajoča in strpna, žal pa po navadi ni tako. Naglušnost ali gluhota se lahko zgodi vsakemu. S to oviro mora živeti dalje, pri izobraževanju, na delovnem mestu, sooča se z vprašanjem, kako naprej. Gluhi se še zdaj soočajo s težavami, ko ni podnapisov na televiziji. Če imajo pri izobraževanju tolmača, to poteka lažje. Znakovni jezik je enak kot vsi jeziki po svetu. V preteklosti je bil diskriminiran in je veljal za manjvrednega. Enako je razvit kot govorni jezik. Pomembno je, da sprejmemo in razumemo naglušnost in gluhoto kot nekaj normalnega, da to sprejmemo kot izziv in se prilagodimo in vsi bomo nekaj imeli od tega,« meni Petra Rezar.

Edina temà, ki obstaja, je neznanje

»Verjamem, da izobraževalcu ni lahko, če v razred dobi nekoga, ki je slep ali slaboviden, s katerim ne ve, kako bi ravnal. Prisotni so zadrega, strah, predsodki. Monografija je v pomoč izobraževalcem, da bi postali opolnomočeni pri poučevanju ljudi s posebnimi potrebami,« poudari dr. Aksinja Kermauner, specialistka rehabilitacijske pedagogike in profesorica likovne umetnosti. Spomni na Shakespearove besede, da je edina temà, ki obstaja, neznanje in še, da je edino zdravilo za strah zaradi nevednosti znanje.»Naša monografija ga bo gotovo ponudila v izobilju. To zdravilo močno poveča sodelovanje, prijaznost in sočutje v družbi, zagotovo brez stranskih učinkov,« je še dejala.

Izobraževalcem ni lahko, če v razred dobijo nekoga, ki je slep ali slaboviden, s katerim ne ve, kako bi ravnal. Edino zdravilo za  strah zaradi nevednosti je znanje, je zspisal Shakespeare. FOTO: Blaž Samec/Delo

»Pri osebah z gluhoslepoto govorimo o hkratni okvari sluha in vida, ki je tolikšna, da se okvarjena čutila med seboj ne morejo nadomeščati. Zato je posebej pomemben dotik, ki stopa v ospredje. Je samostojna invalidnost in kot tako jo je treba tudi razumeti,« razloži asistentka na Fakulteti za socialno delo dr. Simona Gerenčer, ki je tudi ustanoviteljica združenja gluhoslepih Dlan.

V monografiji je predstavljena izjemna raznolikost gluhoslepote, posebej so opredeljene značilnosti posameznih skupin ljudi z gluhoslepoto. »Največji izziv je prav uspešno sporazumevanje, da dosežemo temeljni cilj razumeti in biti razumljen. V poglavju sem se še posebno osredotočila na prilagoditve osebam z gluhoslepoto in na vzpostavljanje osebnega stika ter sporazumevanja z osebami z gluhoslpeoto. Učinkovit je le individualni pristop, najpogosteje v jeziku gluhoslepih, ki temelji na dotiku. Prav preseganje osebnega prostora pa od sogovornikov zahteva izjemno spoštljiv, iskren in predan odnos,« pravi Simona Gerenčer.

Pogosto neprepoznane avtistične motnje

»Avtistične motnje so prepoznane kot ene najpogostejših in najhitreje naraščajočih razvojno nevroloških motenj, ki postajajo pomemben izziv pri vključevanju v vse segmente družbe, tudi v različne oblike izobraževanja. Skozi leta smo dobro zasnovali šolanje osnovnošolskih otrok z avtističnimi motnjami, slabše šolanje mladostnikov, na odrasle z avtističnimi motnjami pa smo žal praktično povsem pozabili,« je povedala Tina Rehberger, univerzitetna diplomirana psihologinja, z bogatim znanjem na področju diagnosticiranja in obravnave oseb z avtističnimi motnjami.

Odrasli z avtističnimi motnjami so v Sloveniji nasploh pogosto prezrti. Morda tudi zato, ker je dolgo veljalo, da je avtizem otroška motnja. Ker se v zadnjem času poudarja predvsem pomen zgodnje prepoznave predšolskih otrok, malčkov, celo dojenčkov, to daje lažen občutek, da generacije mladostnikov in odraslih z avtističnimi motnjami šele prihajajo. V resnici pa so že dolgo tu, med nami in z nami, pogosto neprepoznani, brez ustrezne diagnoze, kar nam dodatno otežuje načrtovanje pomoči in prilagoditev, pripoveduje Tina Rehberger.

V poglavju so zato najprej predstavljene značilnosti, potrebe in položaj ljudi z avtističnimi motnjami v Sloveniji, pri čemer se osredotoča na tiste, ki so dobro kognitivno opremljeni. Sledijo konkretne usmeritve za delo z njimi. Posebno pozornost namenja opredelitvi njihovih močnih področij. »Poleg nekaterih izjemnih talentov, s katerimi so osebe z avtističnimi motnjami oblikovale svet, ne smemo spregledati njihovega odličnega spomina, dobrega logičnega mišljenja, izrazitega smisla za podrobnosti, visoke tolerance do ponavljajočega se in rutinskega dela, njihovega specifičnega enciklopedičnega znanja, razmišljanja zunaj ustaljenih okvirov in oblikovanja ustvarjalnih idej, iskrenosti in lojalnosti. To so izvrstne lastnosti, ki jih vneto iščemo med svojimi učenci, zaposlenimi in uporabniki različnih storitev,« opozarja Tina Rehberger.

Uspešnost je odvisna od razumevajočega okolja

»Ljudje z motnjami v duševnem razvoju imajo poleg nižje inteligenčne sposobnosti na kognitivnem in govornem področju tudi pridružene težave in motnje, kot so slabovidnost in slepota, naglušnost in gluhota ter vse druge že omenjene težave«, pravi dr. Metka Novak, specialistka rehabilitacijske pedagogike in vodja institucionalnega varstva odraslih ter vseživljenjskega učenja in bivanja odraslih z motnjami v duševnem razvoju v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga.

Monografija je eno redkih del na tem področju. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pojasni tudi, da v Sloveniji v tem trenutku ni sistemske rešitve za vseživljenjsko učenje odraslih z motnjami v duševnem razvoju. Že dolgo opozarjajo, da se po 26. letu, ko se jim status po zakonski osnovi, po zaključku formalnega izobraževanja, drastično spremeni, nimajo možnosti vključevati v različne programe učenja in izobraževanja za odrasle.

To je je povezano tudi s slabimi kadrovskimi normativi in odsotnostjo strokovne obravnave, torej učiteljev v tej populaciji pri nas. »Treba je vzpostaviti mrežo sistemske podpore odraslim z motnjami v duševnem razvoju, kar pomeni spremeniti obstoječo sistemizacijo števila zaposlenih in zagotavljanje strokovnih delavcev, učiteljev v ustanovah pri obravnavi odraslih ter spodbuditi skupno učenje vseh, v povezovanju z organizacijami in društvi v lokalnem okolju,« pravi dr. Novakova.

Opozorila je na trditev ene od mam na svetovnem spletu, ki pravi: »Ne bi spremenil tebe za svet, temveč bi spremenil svet zate.« Ta trditev potrjuje sodobni koncept inkluzivnega pristopa do oseb z motnjami v duševnem razvoju: »Pomembno je občutljivo prepoznavanje oseb z motnjami v duševnem razvoju, njihovih potreb in spodbujanje aktivnosti, za katere so motivirani. Pomembne so zlasti fleksibilnost, osebna naravnanost in zavzetost učitelja, iskanje novih idej, razpolaganje z ustreznim znanjem in sposobnost prilagajanja vsebin in metod dela.«

Veliko je primerov dobrih praks, ki dokazujejo, da osebe z motnjami v duševnem razvoju lahko napredujejo povsod, in se razvijajo v svojih sposobnostih na različnih področjih svojega delovanja, tako kot vsi ostali ljudje. Imajo izjemen spomin, praktične veščine, nadarjeni so na različnih področjih umetnosti, glasbe in plesa. Predvsem pa jih zaznamuje globok, čustven, iskren in topel odnos do ljudi, s katerimi ustvarjajo trdno in varno navezo.

Dr. Novakova je še opozorila, da veljajo ljudje z motnjami v duševnem razvoju znotraj skupin ljudi s posebnimi potrebami za eno najbolj ranljivih skupin, prav zaradi zaupljivosti in naivnosti, kar lahko pripelje do različnih manipulacij in zlorab. »Kljub razlikam moramo vedeti, da se vsak posameznik lahko razvija in napreduje.Koliko bo posameznik uspešen in zadovoljen, kako uspešno bo vključen v okolje, pa je odvisno od tega, kako ga bo okolje razumelo in prilagodilo razmere, da se bo lahko izkazal,« še dodaja Metka Novak.