Ali ima avtor Utripa o Dražgošah prav?

Res, gospod Jože Možina ima prav (v svojem komentarju v TV-oddaji Utrip v soboto, 15. januarja). Če Cankarjev bataljon ne bi izvršil vrste akcij v decembru 1941 in začetku januarja 1942 in se ne bi nastanil v Dražgošah, se nemške sile po bojih 10. in 11. januarja ne bi maščevale s pobojem 41 domačinov in pregonom 81 otrok in žena ter požigom in porušitvijo vasi.

Res pa je tudi, da so Nemci, okupatorji, že v letu 1941 iz Slovenije izselili tisoče zavednih Slovencev, tudi slovenske duhovnike. Njihov greh je bil, da so Slovenci, da se niso klanjali nacizmu, nemški prevladi. Torej represalije nacistične Nemčije le niso bile pogojene (zgolj) s partizanskim odporom in »neodgovorno« politično presojo vodstva oboroženega odpora okupatorju, ki se ni bilo pripravljeno ukloniti mnogo močnejšemu sovražniku. Slovencem, ki se ne bi pokorili nacističnemu okupatorju, je grozilo uničenje, iztrebljenje, saj naj bi del Slovenije pod nemško okupacijo postal del Velike Nemčije.

Iz prispevka gospoda Možine izhaja, da je bila dražgoška tragedija posledica komunističnega avanturizma, ki mu je vseeno za posledice. Nakazuje, da se je treba pred veliko premočjo (ki jo je nacistična Nemčija takrat še imela) pokoriti, se potuhniti in počakati, da te veliki rešijo. No, to je bila tudi namera večine takratnih visokih politikov in tudi visokih predstavnikov katoliške cerkve. Drugo naj bi bilo neodgovorno.

Kaj naj torej rečemo o atentatu na rajhsprotektorja Reinharda Heydricha na Češkem, v Pragi 27. maja 1942. Ko je po enem tednu podlegel posledicam atentata, so 10. junija 1942 nacisti v vasi Lidice postrelili 173 moških (vse, stare nad 15 let), 307 žensk in otrok pa so izselili, večinoma v koncentracijska taborišča. Izvršili so še vrsto drugih maščevalnih akcij, ocenjuje se, da so nacisti skupaj pobili 340 ljudi. Atentat sta izvedla dva Čeha, ki so ju kot padalca, komandosa poslali iz Velike Britanije. Je šlo za avanturistično in neodgovorno izzivanje (čeprav ne gre za komunistični avanturizem)? Na Češkem štejejo ta atentat za heroizem.

In kaj naj rečemo za Varšavsko vstajo? V Varšavi je ilegalna Domovinska armada 1. avgusta 1944 sprožila vstajo, da bi pregnali naciste in se rešili tudi zasedbe s strani Rdeče armade, ki se je že močno približala Varšavi. Nemci so udarili na vso moč. Posledice: 18.000 padlih in 25.000 ranjenih pripadnikov Domovinske armade, 120.000 – 200.000 civilnih žrtev. Nemci so se nebrzdano maščevali. Varšavo so povsem požgali in porušili. Domovinska armada se je hotela upreti tako nacistični Nemčiji kot komunistični Sovjetski zvezi. Obe vojaški sili, nemška in sovjetska, sta bili takrat mnogo močnejši kot Domovinska armada. So bili Poljaki neodgovorni avanturisti? Poljska šteje Varšavsko vstajo za heroizem, za herojsko domoljubno dejanje.

Mnogi govorijo o domoljubju, še posebej tisti, ki narodnoosvobodilni boj vidijo predvsem kot komunistično revolucijo in neodgovorni avanturizem, zaradi katerega je Slovenija utrpela mnogo preveč žrtev. Tako, kot so bili polni domoljubja tisti politiki, ki so sklenili, da kaže počakati, da se veliki stepejo med sabo in se bodo nato priključili zmagovalcem. Tako so računali visoki slovenski politiki glavnih predvojnih strank. In tik pred koncem vojne, ko je nacistična vojska že odhajala, so ustanovili slovensko vlado in domobransko vojsko preimenovali v Slovensko vojsko. No, v naslednjih dneh so pobegnili iz Slovenije in tudi »svojo« vojsko so prepustili kruti usodi.

Toda domoljubje ne more biti le lepa, visoka beseda. Domoljubje se izkaže v dejanjih, v boju za svojo domovino, v boju proti tistim, ki jo hočejo zasužnjiti, izbrisati narod in njegovo kulturo.