Imena nacističnih zločinov: Dražgoše, Lidice, Oradour ...

Letos v januarskih dneh spet, kot že mnogokrat doslej, poslušamo duhamorno mantro partizanstvu in NOB nenaklonjenih krogov (žal so med njimi tudi zgodovinarji) o tem, kakšen smisel je sploh imel poslednji boj Pohorskega bataljona na Osankarici 8. januarja 1943, pa Cankarjevega bataljona v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942. Pred nedavnim je bila aktualna tudi Menina planina, boji na njej sredi marca 1945 in film Preboj.

Čudim se, da taisti ljudje nikoli ne postavljajo pod vprašaj junijske vojne 1991, za katero vemo, da je vsaj na začetku bila videti kot brezglava avantura takratnih vladajočih na Slovanskem proti neprimerno močnejši in bolje oboroženi in opremljeni JLA, ki bi nas lahko tudi zradirala s površja zemlje. Zahvaljujoč srečnim zgodovinskim okoliščinam pa se je potem vse dobro izteklo in smo dočakali neodvisno Slovenijo. Vtis imam, da poskušajo slovenski odpor in partizanstvo med drugo svetovno vojno spraviti povsem na tla ravno zato, da bi se bolj poudarjala slednja, za zmago katere se pač sami čutijo najbolj zaslužne. Tudi sam sem bil njen veteran, vendar imam o njej svoje mnenje. Vsaj po ostrini se nobena njena »bitka« ne more primerjati z nobenim od večjih partizanskih bojev na Slovenskem, vključno z zgoraj naštetimi. O okoriščanju, tudi materialnem, njenih vidnih akterjev z njo pa je tako ali tako dovolj znanega in tudi napisanega, samo ukrepati proti njim si nihče ne upa, saj so tudi oni zaradi svojih minulih zaslug imuni – tako kot nekoč »zaslužni borci in heroji«.

Mislim, da je treba na dogodke iz časa okupacije 1941–1945 gledati širše, ne le z vidika naših ozko zamejenih slovenskih obzorij. Morebitna antipatija do komunizma in komunistov nas ne sme zavesti do te mere, da bi tako ocenjevali partizanski boj kot celoto.

Ko s privoščljivostjo, ki jo čutiš v njihovem glasu, govorijo, da so bili poslednji boj Pohorskega bataljona, boji v Dražgošah, pohod 14. divizije na Štajersko januarja in februarja 1944 in še kaj ena sama polomija – ker pač tam sami niso bili »zraven«, zakaj ne povedo kaj podobnega za kmečke upore ob koncu srednjega veka ali za varšavsko vstajo avgusta in septembra 1944? Za slednjo gotovo ne zato, ker je niso organizirali komunisti, ampak nekomunistična poljska vlada v izgnanstvu. Vendar: ali si nista zgodbi o judovski trdnjavi Masada, kjer so se zeloti, ki so se tam utrdili, raje sami pobili, kot da bi se predali rimski vojski, in Pohorskega bataljona močno podobni? Pa so Izraelci ponosni na Masado, tam organizirajo proslave, na katere vodijo mladino, tam se odvijajo vojaške prisege rekrutov.



Ko smo ravno pri tem: za Pohorski bataljon slišim včasih javno izjavo kakega politika, da so ga izdali komunisti sami, ker naj ne bi bil komunističen, ampak rojalističen, torej za kraljevino. Pri tem jih ne moti več kot preverjen podatek, da je bila več kot polovica njegovih partizanov organiziranih v KP ali SKOJ. Motijo me take izjave v toliko, ker me kot zgodovinarja potem ljudje ustavljajo in jim moram ničkolikokrat pojasnjevati te lahkotno izrečene in z ničimer podprte neumnosti. Sam prilično dobro poznam takratne vodilne komuniste na Štajerskem (in Koroškem), kot tudi, kje se je takrat kdo od njih zadrževal in kdo je sploh natančno vedel za lokacijo bataljona, pa bi me zanimalo, konkretno kateri od njih je šel k okupatorju in mu jo izdal. Namigovanje kolega zgodovinarja, da so imeli partizani med sabo gestapovce (beri: iz vrst komunistov), je nekaj zelo sprevrženega; relativizacija izdaje, prevračanje krivde s pravih izdajalcev na njihove lastne ljudi. Gotovo, da so jih tudi imeli, vendar so jih preganjali, včasih celo preveč vneto, o čemer nam priča tako imenovana »pohorska afera« v zimi 1943/1944.
Menim, da so se ljudje skozi zgodovino nenehno borili za svoje pravice in proti krivicam. Ali je bil ta boj uspešen ali ne, pa je drugo vprašanje, in če ni bil, kar se je pogosto zgodilo, jih zato ni treba ravno smešiti in podcenjevati. In kar zadeva Dražgoše: o tem je že zgodovinar dr. Tone Ferenc napisal odličen članek. (Mimogrede, okupatorjev dokument s podatkom o padlih je dobil od mene, sam sem ga našel na Inštitutu za novejšo zgodovino pri dunajski univerzi, v članku, objavljenem v glasilu TV 15, je to tudi povedal in se mi zahvalil, obenem pa povedal, da podatek le potrjuje tistega, nič kaj evforičnega, do katerega je po drugih virih prišel že sam.) Tudi dr. Ferenc sam je kritičen do tega, da so se partizani zadrževali v vasi predolgo. Če bi se umaknili prej, pred bojem, bi bilo najbrž bolje za vas in prebivalce – sicer pa, kdo bi lahko to predvidel. Tudi okupator je imel v takem primeru vedno dve možnosti: da se maščuje ali da se ne maščuje. Večkrat se je maščeval tudi samo za materialno škodo, ki jo je utrpel. V vsakem primeru pač krivijo partizane: če bi se umaknili brez boja in bi se okupator kljub temu maščeval, ker, kot pravi okupatorjev dokument, ni dobil nobene prijave s strani prebivalstva, bi bili krivi partizani, češ da vasi niso branili. (Saj jim to v primeru Dražgoš deloma tudi očitajo, kar je seveda popolno neupoštevanje položaja, v katerem so bili partizani sami.) Ker pa so se branili, kritika spet pade nanje, češ da so okupatorja izzivali.

Ne morem razumeti, s kakšno samoumevnostjo govorijo kritiki partizanov, tudi nekateri zgodovinarji o tem, da se je okupator ponavadi »pač maščeval«, kar je povsem sprevrženo, saj za zločin ne krivijo okupatorja (ki naj bi menda po mednarodnem pravu celo imel pravico ubijati talce), ampak partizane, ker tega dejstva niso upoštevali. Ne pomislijo na po vsej Evropi razvpita primera vasi Lidice na Češkem in Oradour v Franciji. Razvpita gotovo pač zato, ker sta bila tam edina. Takih primerov je bilo na Slovenskem kar nekaj, pa jih Evropa ne pozna; tudi Dražgoš gotovo ne. Mimogrede: tudi atentata na češko-moravskega protektorja, zloglasnega Heydricha, kar je imelo za posledico zločin nad Lidicami, niso organizirali komunisti, ampak nekomunistična češka vlada v izgnanstvu.



Za boje (ne »bitko«!) v Dražgošah je potrebno povedati, da so se dogajali v času, ko je vojska nacistične Nemčije na obzorju že videla moskovski Kremelj. Tudi skupne izgube nemškega okupatorja na Gorenjskem v tem času, vključujoč tudi njihovo »polomijo« v Rovtu 12. decembra 1941 s 46 padlimi policisti (kjer pa se, presenetljivo, niso znesli nad prebivalci), so bile po navedbah dr. Ferenca večje kot izgube partizanov. In kar se mi zdi njegova najpomembnejša ugotovitev: posledica celokupnega dogajanja na Gorenjskem v tem času je bila odložitev formalno-pravne priključitve Gorenjske k nacističnemu tretjemu rajhu (do katere potem sploh ni prišlo). To je imelo za posledico tudi odložitev vpoklicev Gorenjcev v nemško vojsko do jeseni 1942, s čimer se je ohranilo (beri: so partizani ohranili) mnogo življenj gorenjskih fantov in mož, ki bi padali na frontah za interese nacistične Nemčije. Gotovo veliko več, kot so znašale vsekakor obžalovanja vredne izgube civilnega prebivalstva, tudi Dražgoš (in partizanov samih!) na Gorenjskem na prelomu iz leta 1941 v leto 1942.