Napad na Dražgoše

Dražgoše se danes sončijo na južnih terasastih pobočjih Jelovice pod Dražgoško goro. Vsi se bojimo Jelovice, a ne zaradi partizanskih kosti. Ta teden je prijateljica poslala fotografije kosti jelenčka, ki so ga obglodali volkovi. Komu v tej deželi ne zrastejo čekani, je po njem.

Pohod s smučmi na Zajamnike – in to z Laufarjem

Štiri ceste peljejo v Dražgoše, vse so v klanec in vse zavite v ovinke in serpentine. Štel sem ovinke iz Kranja prek Besnice, Podblice do Dražgoš. Vse sem preštel. Samo dva sta. Desni in levi. Če ste levičar, pa levi in desni.

Ko sem bil najmlajši in sedel na prvem sedežu takoj za šoferjem avtobusa, mi je razredničarka dala vrečko, v katero sem bruhal sredi poti iz Rudnega do spomenika pred Dražgošami. Šolska ekskurzija je bila. Preveč pingo soka in zdenke sira. Spomenik sem si zapomnil samo zaradi mozaika, na katerem so partizanske podobe. Tip, ki je to naredil, je res moral imeti potrpljenje. Vse je kazalo, da nisem za na avtobus, preveč mi je šlo na bruhanje. Nekaj let kasneje, še vedno sem bil na isti osnovni šoli, sem čez ovinke na klancu zasedel tretje mesto v absolutni konkurenci na kolesarski dirki. Po podelitvi medalj sem šel spet do spomenika, da bi se prepričal, ali je ta mozaik res ročno delo.

In še nekaj let kasneje, ko so partizani postali ogrožena vrsta v Sloveniji, me je klical prijatelj Dežman Branko, če grem prvi vikend po silvestrovanju s kolesom v Dražgoše. Mraz je bril do kosti, odklonil sem, zima je za tek na smučeh, ne za kolesarjenje, je bil moj izgovor. Oče je slišal telefonski pogovor, pomiril me je z besedami, da sem se prav odločil, naj tja kolesarijo tisti, ki imajo slabo vest. Nisem razumel razlage, niti namiga. Vseeno sem se zaljubil v punco, ki je bila najlepša na svetu in je med predstavljanjem rekla, da je z Dražgoš doma.

Bičkova skala. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Na koncu sem izvedel, da je z Jamnika. Je rekla, da je mislila, če mi bo povedala, da je z Jamnika, ne bom imel pojma, kje to je, Dražgoše pa pozna vsak Slovenec. Dražgoše so slovensko srce, ranjeno, potem ubito in zažgano, mi je razložil njen oče, ko sem bil pri njih na spoznavnem kosilu. Branil sem se z besedami, da sem kolesar in da so vsi klanci, ki peljejo v Dražgoše zelo dobri za trening. In ne samo to, da je iz Rudnega do vasi, klanec, ki se lahko primerja z najlepšimi v državi.

Dražgoše danes

Še vedno so tam in še vedno imajo vse hiše rdečo streho? Ko sem bil na omenjeni ekskurziji, je razredničarka to posebej poudarila. Vas je rdeča. Vse hiše imajo rdečo streho. In takrat so jih res imele. Nekakšen tihi spomin na požig vasi v drugi svetovni vojni? Požig zaradi partizanov. Zaradi vojne sle. Zaradi vojnega gnusa. Zaradi nesposobnih politikov. Tako nekako sem si zapomnil njeno razlago. Danes imajo hiše v Dražgošah tudi črne strehe.

FOTO: Hanc Marjana

FOTO: Jože Suhadolnik Suhadolnik/Delo

Dražgoše so danes spet kamen spotike zaradi prej omenjenih ovinkov, levega in desnega. Ne, v tej Sloveniji, ne preživi tisti s čekani, ki hoče po sredini mahniti v prihodnost. Ne, zato, ker misli, da bo po sredini, naravnost, najprej prišel v prihodnost, ampak zato, da se izogne ovinkarjenju. Kako boš prikolesaril v Dražgoše, če ne po strmih ovinkih?

Kaj pravite? FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Napad na Dražgoše in Jelovico z napako

Vsako leto, ko se sneg zabakadira na Jelovici tik nad Dražgošami pridni domači športni navdušenci zarežejo smučino za smučarski tek. Jelovica je tako udomačena. Smučarjev tekačev mrgoli v uživanju. Iz Dražgoš do Vodiške planine je devet kilometrov. Čudovit smučarski pohod v tihoti dneva. Ponoči si ne bi upal po tej poti. Ne, odkar sem videl slike jelenčkovih ostankov. Medvedje najbrž še spijo, volkovi pa iščejo hrano. Mene je kar precej na kosteh, a preden bi prišla gorska reševalna? Avto moraš parkirati tik nad vasjo in potem te čaka 1,4 km hudega vzpona, ki se ga s smučmi ne da preteči, moraš peš. No, razen, če si bil že v tri na Alpe Cermis.

Labirint poti na Jelovici je pod snegom. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Idealne razmere za smučarsko pohodništvo na Jelovici. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Vmes je Bičkova skala. Obvezen pogled v dolino in vas z rdečimi in nekaj črnimi strehami. Ko si končno na koncu asfalta, ki je bil včeraj še skoraj ves pod snegom, se začnejo urejene tekaške proge. Moj namen, da jih uporabim le delno, kot izletišče v na prostrano Jelovico, ki pelje na Vodiško se je, v slabi minuti, sesul v strah. Nikjer nikogar, samo vetra šumenje in kričanje kraguljev.

Ugibam. Na garminu pregledam teren in možne bližje poti in se odločim za Dražgoško goro, ki je štiri kilometre naprej. Sam. Sam. Sam na Jelovici. S smučmi hodim po urejeni progi, ni šans, da jo upam zapustiti. Tolikokrat sem bil že opozorjen, da na Jelovico ne smeš brez izkušenega vodiča, ki jo pozna kot svoj žep. Pridem na Dražgoško goro. Sam. Niti kragulji se ne slišijo. Vemo, pa kaj se dogaja, če gozd obmolkne. Nekdo preži na plen.

Proge za smučarski tek na Jelovici. FOTO: ŠD Dražgoše 

Včlanil se bom v lovsko družino. Vsak smučar pohodnik bi moral biti lovec, pravzaprav. Puška ni nikoli v napoto. Odbrzim nazaj in opazim smer, ki kaže na Belo Peč. Tja pa moram. Falim odcep in pristanem na Jamniku. Spust je bil dober, vzpon nazaj pa zelo naporen. V snegu sem prepoznal stopinje šakala. Najdem Belo Peč in pojem klobaso. Na kakšni razdalji volkovi zavohajo klobaso?