Začetek ali konec (naše) novinarske zgodbe

Na svetovni dan svobode medijev se sprašujem, ali je razmišljanje o res svobodnih medijih cinizem. Utvara, morda. Sprašujem se tudi, kako si bomo novinarji pri bralcih, gledalcih in poslušalcih povrnili izgubljeno zaupanje. Močni in kakovostni mediji bodo brez pomena, če nas ne bo nihče gledal oziroma bral. Če nam ne bo nihče zaupal. Edino, o čemer sem prepričana, je, da kakovostnih in k profesionalnim standardom zapisanih medijev že dolgo nismo tako potrebovali, kot jih v tem trenutku.

Za padec zaupanja in ugleda ni kriva le politika

V Gazi in Ukrajini divja vojna, v kateri umirajo otroci in odrasli, a ne zgolj fizična na tleh in v zraku. V Gazi je umrlo tudi približno sto novinarjev. Na številnih frontah – zanalašč uporabljam vojaško izrazoslovje – divja vojna v obliki lažnih novic, dezinformacij, potvarjanja resnice. Družba zahteva uravnoteženost, a je tudi ta utvara. Ko en teden v goste vabiš predstavnika ene politične opcije, naslednji teden, da boš »uravnotežen«, pa predstavnika druge, si izgubil.

Slovensko novinarstvo je v slabem položaju. Medijske hiše odpuščajo, delo se prelaga na že tako obremenjene posameznike, za lokalna dopisništva – če ravno ne poplavi pol doline – ni nikomur mar. Premalo je strokovnih obravnav tem, ki so za družbo pomembne, preveč je zavajajočih naslovov, s katerimi bi radi pritegnili klike na vsebino. Največje nacionalne RTV-hiše po Evropi – slovenska ni izjema – vse pogosteje klonejo pod političnimi in ekonomskimi pritiski.

Ogromno bo odvisno od novega zakona o medijih. Kako se bo v prihodnje delil državni denar, kdo bo odgovarjal za ustvarjanje lažnih novic, kaj bo s koncentracijo lastništev … Sedanji osnutek zakona žal ne vzbuja optimizma. Je politiki sploh kdaj bilo v interesu, da ima močne neodvisne medije?

Dobili veliko, a izgubili tisto, česar niso pričakovali

Kot novinarka sem že zdavnaj z obraza snela rožnata očala in se nehala pretvarjati, da je v tem poklicu (in poslanstvu, če želite) ostalo še kaj romantike. Novinarstvo je, kot vse drugo, postalo posel. Kljub temu – ali pa prav zaradi tega – pa v sebi še ohranjam trohico idealizma, da je to delo mogoče opravljati kakovostno, profesionalno, tako kot si bralci, gledalci in poslušalci zaslužijo. Njihovo (ne)povrnjeno zaupanje bo začetek ali konec (naše) novinarske zgodbe.