Sežiganje čarovnice

Ameriška predsedniška zgodovina je polna vase zagledanih manipulatorjev, prešuštnikov in kroničnih lažnivcev. Primeri so: Lyndon Johnson in njegovo znamenito dobrikanje in ustrahovanje kongresnikov; John Kennedy je glavobole preprečeval z nenehnim skakanjem pod krila; laganje je Billa Clintona pripeljalo do postopka za odstavitev; Richard Nixon je zaradi svojih zlorab moral predčasno iz Ovalne pisarne. Donald Trump se zdi kot predsedniška usedlina, ostanek vsega slabega, ko izparimo, kar je bilo dobrega v predhodnikih.

Trump naj bi svojo kariero zasnoval po zgledu razvpitega Roya Cohna, newyorškega odvetnika, ki je predstavljal najslabše vzgibe zmage za vsako ceno v svetovni prestolnici denarja. Po besedah publicista Franka Richa je tako kot Cohn desetletja uspeval kljub brezsramnemu kršenju zakonov, davčnim manipulacijam na robu goljufij, laganju, rasizmu in reševanju imperija s prisilnimi poravnavami. »Trump ima vse njegove slabosti – promiskuiteto, nespoštovanje pravil in morale, celo izogibanje vojaščini – a niti ene prednosti – pravne premetenosti, načitanosti, smisla za humor, inteligence in lojalnosti,« je jasen Rich.

Predsedovanje je to še poudarilo. Celo njegovi zavezniki postajajo utrujeni. »Očitno imate preveč dela z izsuševanjem močvirja, da bi postali in povohali smrad, ki ga ustvarjate,« mu je očital Neil Cavuto, voditelj na konservativni mreži Fox News, ki sicer velja za predsedniško oglasno desko. Toda gospodarstvo cveti, ob dogajanju na Korejskem polotoku nekateri kongresniki na desnici skoraj zahtevajo, da Trump dobi Nobelovo nagrado za mir. In dokler mu bo republikanska stranka stala ob strani, se številki 45 v Beli hiši ni treba bati, da se mu čas izteka.