Semenj ničevosti ni preglasil bomb

Kako zahtevni majski dnevi! Največji politični dogodek minulega tedna v Sloveniji je bila obletnica vstopa v EU. Evropejci se (da jih ne bi motile eksplozije) predajajo glasbenemu šundu in kričijo, kako so vsi proti vojni, za varovanje otrok in žensk, družin in človekovih pravic. Vsi so najbolj humani, pravični, ponižni v ljubezni do soljudi. Zaradi »ničelne tolerance« do grdega vedenja so na evrofestivalu izločili nizozemskega pevca, samo zato, ker se menda ni primerno obnašal. Biznismeni pa brez ničelne tolerance in brez slabe vesti še naprej mečejo bombe na otroke in ženske.

Podobno kot evropornovizija je združeno Evropo, prijateljstvo, visoke evropske vrednote, sploh in oh opevala tudi proslava v Gorici. Na slovesnosti sicer ni bilo evropske opozicije, ki skupaj z Orbànom raje tolče po uniji, niti najvišjih predstavnikov italijanske dežele Furlanije, ampak je slovenskemu političnemu vrhu dužbo delal upokojeni Romano Prodi.

Za umazano protiutež novogoriški hvalnici unije je poskrbel zunanji minister in podpredsednik italijanske vlade Antonio Tajani, ki sicer ni pojasnil svojega predloga za izločitev sosede iz schengenskega režima. Ni pa pozabil pojasniti, da so odnosi s Slovenijo odlični, a da tudi njega skrbijo razmere na Bližnjem vzhodu, zato je ob vsej evropski ljubezni treba ohraniti brzostrelke na meji z ne povsem zanesljivimi Slovenci.

Ko politiki govorijo o odličnih odnosih, se torej primite za evropski »pasaport«. Odlični odnosi pomenijo, da lahko na Kardeljevem trgu praznujejo, kolikor jim drago, na odprtih mejah bodo še naprej oboroženi vojaki in karabinjerji. Odnosi pa morajo ostati odlični, da lahko delavci in potrošniki iz »Ščavonije« še naprej delajo in kupujejo v Italiji in Avstriji. Seveda pri dobrih odnosih ni pozabil omeniti fojb, ki so menda ključna začimba za vzdrževanje lepih stikov s Slovenijo v prijateljski Evropi. 

Na proslavi so pozabili predlagati, kako lepo bi bilo, če bi na takšni z brzostrelkami (p)odprti meji postavili kak spomenik hipokriziji. Še pomnite, kako lepo smo se Slovenci zmenili s Hrvati glede meje na morju, in to ravno tedaj, ko so bili odnosi s Hrvati najbolj odlični.

Nekaj podobno dvoličnega je tudi s priznanjem Palestine. Palestino je priznalo že 143 držav, prav kmalu jo bo še nekaj evropskih. Jugoslavija jo je že leta 1988, zato sploh ne razumemo, zakaj se Golobu in Tanji tako mudi z zavlačevanjem. No, Sloveniji se ne mudi, da bi bila 144. podpornica Palestine, ker se je takoj našlo nekaj pametnih lakajev, ki trdijo, da to ni najboljša odločitev.

Naši modreci so pametnejši od vseh 143 držav doslej. Seveda, saj tistih 143 držav sploh ne posluša stricev iz Amerike, ampak imajo v hlačah lastne trde žogice in v prsih nekaj, kar zares utripa. V Sloveniji so precej pametnejši od vseh ostalih, menda zato, ker Dončič lahko zadene dovolj trojk. Če je spočit. Z Dončičevimi trojkami se hvali tudi Golob. Zato, da bo spočit, potrebuje apartma na Crvenem vrhu za tri mesece. In kdo pravi, da bo dopustoval na Hrvaškem? Crveni vrh je zgodovinsko piranski že najmanj od 1893, ko je Antonio Caccia svojo posest na Savudriji podaril piranski občini. Brez možnosti prenosa lastništva. Katastrsko gledano bo torej premier dopustoval v stari piranski občini.

Še največji spomenik dvoličnosti bi lahko postavili na kampusih ameriških univerz, kjer kot za stavo padajo rektorske glave. Študentje smejo protestirati, ker so ZDA menda zibelka demokracije, vendar ne proti božanstvu Ne Tam Jahuju, ki se zgolj brani pred potencialnimi teroristi. Deluje preventivno. Človek nikoli ne ve, koliko teh počiščenih otrok bi lahko nekoč teroriziralo predstavnike izvoljenega ljudstva.

Kdor je proti čiščenju nevarnih otrok, je antisemit. Biti antisemit je še huje, kot če si komunist. Ne boste verjeli, celo ameriški študenti radi od srca povedo, kaj si mislijo o pobijanju otrok in ostalih nedolžnih na tem svetu. Zato v tem svetu ni lahko biti rektor katere od ameriških univerz, ki se ne postavijo dovolj trdo proti študentskemu neznanju. V osnovi je svet pravičen, pokončen, miroljuben, demokratičen in lep ... Vse je odvisno od učiteljev (in novinarjev), kaj učijo svoje johne in janezke. Zato je škoda, da na semnju ničevosti v Malmöju ni zmagala takšna pesem kot je Rim tim tagi digi dim tim tim. V njej je še največ govejega okusa, nič antisemitizma in nič glasbe, o kateri bi se kregali.