Od avtonomizma do nove avtonomije

Stota obletnica ustanovitve Univerze v Ljubljani je pomembna obletnica in prav toliko bi morala biti zaveza nečesa pomembnega. Segajoča sto let nazaj pomeni prav posebno sopostavitev želje po avtonomiji (znanstvene) vednosti ter tudi po nacionalni in politični avtonomiji. Danes zanjo drugo ni problem, je pa težava s prvim. Avtonomijo znanstvene vednosti v Sloveniji ne ogroža politika v strogem pomenu besede, v resnici je zaščitena z ustavo. Ogrožata jo denar in ideologija, ki s politiko nacionalnega in evropskega financiranja univerz ter fakultet narekuje princip gospodarske uporabnosti in poenotuje tako imenovane evropske vrednote. Te se namreč v marsičem javljajo kot neoliberalne, kar je drugo ime za uporabniške, in ne govorijo toliko o tistem, ki znanje pridobiva, temveč o tistem, ki mu bo znanje »pridobivajočega« koristilo.

Program bolonjske reforme se je skliceval na najstarejšo evropsko univerzo v Bologni, ta se je leta 2000 pomenljivo preimenovala v Alma Mater Studiorum. Bolonjska deklaracija, ki so jo v Bologni podpisali ministri evropskih držav in je reformirala sistem visokošolskega izobraževanja v Evropi, je bila podpisana leto prej. Tu se je začela predpostavka, da morajo biti dodiplomski programi usklajeni s potrebami evropskega trga dela. Slišalo se je nedolžno, tudi »kreditiranje« oziroma točkovanje študijskih programov, in neslišno je ekonomistična govorica osvojila vse univerze in si jih podredila na njihovem lastnem terenu.

Seveda se ob stoti obletnici ustanovitve – ta naj bi bila razlog za praznovanje – ne bi smeli ustaviti le pri kritiki sistema. Univerza v Ljubljani je danes zelo velik izobraževalni (nacionalni) sistem, v katerem je več kot 6000 zaposlenih. Ima skoraj 38.000 študentov in letni prihodek čez 330 milijonov evrov. Leta 1919 je svojo pot osrednje nacionalne visokošolske ustanove začela s petimi fakultetami, danes jih vključno z umetniškimi združuje šestindvajset. Lahko bi rekli, da je ta Univerza glede kakovosti v Sloveniji tudi referenčna. Če kje, bi kakovost znanstvenega študija, vednosti, tudi umetnosti lahko obstala predvsem na njej. Naj torej dobro (pre)živi, da se bo lahko vrnila k svojim razsvetljenskim predpostavkam.