Nov referendum bi bil izguba časa

Zagovorniki novega referenduma o brexitu vztrajajo, da bi britanska javnost v drugo sprejela precej bolj informirano odločitev o vprašanju članstva države v Evropski uniji, saj da ne bi bila pod vtisom obljub in pričakovanj, ki so se v procesu pogajanj o brexitu izkazala za iluzorna. Na tej točki imajo verjetno prav. Toda to še ne pomeni, da bi novo glasovanje postreglo z bistveno bolj jasnim izidom kot tisto leta 2016. Nasprotno, obstaja resna nevarnost, da bi še bolj razdelilo že tako razdeljeno volilno telo in, kot je danes opozorila premierka Theresa May, ogrozilo zaupanje državljanov v britansko demokracijo.

Ni težko razumeti, zakaj bi bil razpis novega referenduma o brexitu v sedanjem političnem ozračju bolj tvegan od vztrajanja pri izidu tistega izpred dveh let. Tega se zavedajo tudi laburisti, največja britanska opozicijska stranka, ki pa so prejšnji teden kljub temu sprejeli resolucijo, ki dopušča ponovno referendumsko odločanje o brexitu, če bi se stranki ob morebitnem padcu konservativne vlade uspelo prebiti na oblast. Resolucija je bila interpretirana kot prelomen trenutek v procesu britanskega izstopanja iz EU. Z njo je razveljavitev glasovanja iz leta 2016 postala vsaj teoretična možnost. V praksi bi bilo nov referendum težko izvesti. Ovir – političnih in zakonodajnih – je preprosto preveč.

Stranka, ki noče izključiti možnosti novega referenduma, je glede brexita in prihodnosti britanskih odnosov z EU vsaj toliko – če ne še bolj – razdeljena kot vladajoči konservativci. Menjava britanske vlade tako ne bi prinesla nikakršne bistvene spremembe, vsaj ne glede poti, v katero je usmerjena država. Laburisti nimajo enotnega stališča do tega, kako naprej, kaj šele o tem, ali bi bilo morda pametno narediti korak nazaj. Vztrajanje pri možnosti razpisa novega referenduma za britansko opozicijo ni nič drugega kot priložnost, da se pri vprašanju brexita nekoliko distancira od vladajoče konservativne stranke. Tako kot večina užaljenih »remainerjev«, ki želijo razveljaviti odločitev o brexitu, laburisti ne razumejo ali pa preprosto nočejo razumeti procesa izstopanja iz Unije, kot ga določa 50. člen lizbonske pogodbe.

Marca prihodnje leto oziroma dve leti po sprožitvi 50. člena se bo članstvo Združenega kraljestva v EU avtomatično končalo, z izstopnim dogovorom ali brez. Kakršnokoli podaljšanje britanskega članstva v Uniji bi moral odobriti ne le britanski parlament, ampak bi se morale z njim strinjati tudi vse druge države članice EU. Možnosti za to so zelo majhne: več kot očitno je, da je velika večina evropskih držav britanski izstop sprejela kot gotovo dejstvo in da je EU to poglavje svojega obstoja nekako že pustila za seboj. Iz teh in drugih razlogov bi bil nov referendum o brexitu izguba časa.