Ne je ne. In ničelna toleranca je ničelna toleranca

Lani sem po spletu okoliščin – udeležence gledališkega festivala so na svojih domovih gostili domačini – teden dni preživel v ekskluzivnem naselju prestižnih vil na Floridi. Rezidenti so bili premožni starejši upokojeni belci, vsi prepričani republikanci s konservativnimi stališči, med njimi pa ni bilo niti enega, ki bi bil navdušen nad Donaldom Trumpom. Nasprotno, razočarani so bili, da je lahko takšna oseba zasedla položaj ameriškega predsednika, bolj kot politična stališča in njegove poteze so jih motile Trumpove osebne karakteristike, ki so po njihovem mnenju povsem nezdružljive s tako eminentno, vplivno in predvsem odgovorno funkcijo.

Slovenska družba je še veliko bolj spolitizirana kot ameriška, politična oziroma ideološka pozicioniranost je brezkompromisna, atmosfera pa ob polemikah skoraj histerična. V takšnem ozračju racionalni dialog skoraj ni mogoč, saj vsak bodisi zagrizeno brani bodisi napada svoje politične izbrance ali nasprotnike. To ni zgolj slovenska posebnost, v določeni meri je imanentna sistemu parlamentarne demokracije, saj bi bil v nasprotnem primeru sistem nestabilen in konfuzen, vendar omejitve obstajajo, sicer se znajdemo v sivem območju neodgovorne arbitrarnosti, kjer večina spornih dejanj ni sankcioniranih.

Številna dejanja niso toliko odsev svetovnonazorskega prepričanja, političnega programa ali formalnih deklaracij, temveč predvsem politikovih osebnih značilnosti. To področje ostaja bolj ali manj bela lisa. Kot je poudaril britanski psiholog Jon Sutton, je na področju korporativnega upravljanja nešteto študij, kakšni naj bi bili menedžerski pristopi za optimalno vodenje poslov ter pozitivno stimulacijo podrejenih, na političnem področju pa takšnih raziskav in priporočil skoraj ni. Sutton je opozoril, da je nenavadno, da na političnem področju pravzaprav ni resne pripravljenosti za učenje politične »obrti« ter razvijanja tako profesionalnih kot osebnih veščin, vse poteka bolj ali manj po inerciji, čeprav so prav na političnem prizorišču pomembne osebnostne lastnosti posameznega politika. Še zlasti, ker navedbe o strokovnosti praviloma ostajajo na ravni prazne retorike, saj se funkcije – tako v svetu, predvsem pa pri nas – praviloma delijo po drugačnem ključu.



O spornosti obnašanja ministra za kulturo Dejana Prešička glede na do zdaj razkrite informacije najbrž ne more biti veliko dvoma. Seveda ga ni mogoče okriviti za samomor uslužbenca ministrstva, to bi bilo – dokler ne bodo znane vse podrobnosti, ki so zdaj predmet policijske preiskave – nedopustno. Glede na pričanja zaposlenih na ministrstvu in konservatoriju za glasbo in balet, ki ga je vodil pred tem, ima minister očitno resne težave pri komunikaciji s podrejenimi. Pri tem je nekoliko groteskno, koliko pričevalcev se ni hotelo osebno izpostaviti, temveč so zahtevali, naj njihovo identiteto prikrijejo – tudi to po svoje priča o nenavadni psihozi, ki vlada pri nas. Medtem ko v Sloveniji številni gromko aplavdirajo recimo mednarodni kampanji #jaztudi (#MeToo), namenjeni razkritju spolnih zlorab, nadlegovanja in mobinga v svetu slavnih in bogatih, je čutiti veliko zadržanosti pri razčiščevanju domačih afer, kar je še en primer hipokrizije in dvojnih standardov.

Kot zveni hipokritično in sprenevedavo tudi nedaven nastop predsednika Socialnih demokratov Dejana Židana, ki je ministra vzel v bran. Njegovo na videz strogo branje levitov Prešičku deluje tragikomično, ko govori o »napakah«, zaradi katerih jih mora minister »dobiti po prstih«, in sicer v obliki »opomina«. Ne samo da bagatelizira obseg in resnost Prešičkovih dejanj, ko jih omeji na prevažanje zasebnih glasbenih instrumentov v službenem vozilu (čeprav je pravzaprav že to dovolj velik prestopek za razrešitev s funkcije), z navedbami o menda deplasiranem »lovu na čarovnice« negira ali omalovažuje izpovedi številnih, ki so bili bodisi žrtve ali priča Prešičkovih postopkov. Tukaj so konec koncev še ministrovi zadnji javni nastopi, v katerih je poskušal izboljšati svojo javno podobo, a pri tem ne z načinom ne z vsebino povedanega ni bil prepričljiv.

Mobinga ali kakršnihkoli neprimernih načinov obnašanja seveda ni mogoče tolerirati nikjer, in vendar bi prav na ministrstvu za kulturo pričakovali še za spoznanje bolj kultivirane standarde delovanja kot drugod, čeprav bi morali biti ti standardi povsod visoki. V Sloveniji krožijo parole, med njimi je zelo priljubljena mantra o »ničelni toleranci« do negativnih pojavov. Vendar očitno vse ostaja v okvirih jalove deklarativnosti. Takoj ko je treba odločno ukrepati ob konkretnem primeru, se pojavijo težave. Začnejo se zdaj že ustaljeni postopki relativiziranja in predvsem zavlačevanja, saj se pri nas tovrstna taktika praviloma obrestuje, že jutri namreč lahko izbruhne nova afera, zanimanje javnosti za prejšnjo bo upadlo ali celo ugasnilo. To se manifestira tudi pri dosedanjem odzivu političnih strank, kjer je večina komentarjev medlih, čeprav bi pričakovali načelne zahteve po razrešitvi ministra, če že sam noče odstopiti. Tako kot ne pomeni ne, tudi ničelna toleranca pomeni ničelna toleranca.