Ko depresiven kmet prodaja zemljo

Mercatorjevi lanski rezultati, 184 milijonov evrov izgube, so posledica prevrednotenja nepremičnin, ki so ga morali opraviti skladno z mednarodnimi računovodskimi standardi, pravijo v družbi. Kar se zdi, kot rekordno slab rezultat, brez enkratnega dogodka, ni slabo. To je zatrdila uprava, ki jo vodi Tomislav Čizmić. Krmilo največjega trgovca v Sloveniji je prevzel v zelo viharnem času, rekordno slab izid pa po mnenju uprave olepša dejstvo, da je družba ustvarila za dobrih 90 milijonov evrov normalizirane EBITDA (dobiček iz poslovanja pred amortizacijo), kar je 45 odstotkov več kot leta 2016.

Čizmić je obljubil, da se bo znebil dolgov z odprodajo stotin odvečnih nepremičnin in z novimi prijemi, s katerimi se skušajo spet približati odtujenim kupcem. Vsem ambicioznim napovedim navkljub pa bode v oči kruto dejstvo, da je vodilni trgovec v državi, ki se je lani okitila s tigrovsko gospodarsko rastjo, prodal za 1,6 odstotka manj kot predlanskim.

V letu, ko so Slovenci optimistični kot že dolgo ne, ko se nam, zaposlenim, ni ravno treba tresti za plače in ko na trgu dela delodajalce tepe pomanjkanje kadra, je prezadolženi trgovec prodal manj kot leto prej, ko smo bili manj bogati in manj optimistični. To je jasen pokazatelj stanja na trgu in legitimen razlog za skrb.

Čizmić z umirjenim in uglajenim nastopom daje vtis kompetentnega menedžerja, kakršnega podjetje v stiski nujno potrebuje. A ko ta hladnokrvni menedžer prepričuje javnost, da bo kljub neugodnim rezultatom prevrednotenja nepremičnin te monetiziral brez povečane naglice, in ko govori, da ne ve, kdo bo prihodnji lastnik Mercatorja, ne more skriti izdajalske rdečice blizu ušes.

Zakaj ga skrbi? Po domače, monetizacija nepremičnin ni nič drugega kot odprodaja nepremičnin, večina kupnine pa gre neposredno bankam upnicam. Dogajanje, povezano z lastnikom, ta je danes še nasedli Agrokor, ki je večinsko v lasti ruskih državnih bank, tudi ni brez vpliva na Mercatorjevo poslovanje, kakorkoli se uprava trudi to prikazati drugače.

Da bi razumeli današnji položaj Mercatorja, si predstavljajmo kmeta. Rahlo ostareli možakar ne more pozabiti lepih let, ko je bil prvi na vasi. Takrat je vsevprek s posojili kupoval njive, pri širjenju kmetije so mu poleg hipotek prišle prav tudi dobre zveze v banki. Potem so prišla leta, ko je imel smolo z vremenom, malo toča, malo suša, kakšna poplava, bank pa stiske kmeta ne zanimajo, posojilo je treba vrniti.

Stisko takrat še velikega kmeta so s pridom izrabili mali okoliški kmetje, ki so v preteklosti poslovali bolj skromno. Ker so bili nezadolženi, so od velikega kmeta postopoma odkupovali traktorje, saj stari kmet ni imel niti za gorivo. Odkupovali so njivo tu, njivo tam, kakor jim je ustrezalo.

In tako so po letih krize, ko je nekoč veliki kmet v stiski razprodal že marsikaj, a je bil še vedno razmeroma velik, prišli lepši časi. Nekateri tem časom rečejo časi debelih krav, kupci pridelkov so imeli spet polne žepe in so bili pripravljeni več kupovati kot nekoč. Okretni mali kmetje so se zganili in naredili vse, da so privabili še več kupcev. Depresivni stari kmet pa je poskušal z lopatami in motikami obdelati njive, ki so mu ostale. Motivacije za delo na njivah, ki so v resnici last banke, ni imel prav veliko, pa tudi prestar je že bil za resno fizično delo.

Kako se zgodba konča, si lahko predstavlja vsak sam. Potem ko je vlada pozvala k predčasni razrešitvi varuha konkurence Andreja Matvoza zaradi nestrokovnosti v primeru Agrokor-Mercator, se zdi mogoče, da bo prezadolženo kmetijo »rešila« država. Oblastnike pri tem velja opozoriti, da dolgovi ne odidejo nikamor, na koncu jih je vedno treba plačati. Kdor ne verjame, naj vpraša kakega prezadolženega kmeta.