V nadaljevanju preberite:

Če rečemo, da limonada ni pravi žanr, v katerem bi si lahko ustrezno pripovedovali o politiki, pa s tem ne želimo reči le tega, da je kot zvrst nekako prelahkotna, da bi zadostila teži svojega predmeta. V nekem smislu želimo reči tudi obratno. Da je žanr limonade obenem preveč melodramatičen, obsojen na nepomirjenost. Neprestano se namreč nekaj dogaja in vendar se nikoli nič ne zgodi. Bistvo limonade je v pornografskem izživljanju nad večnim pripovedovanjem zgodb, zato omogoča en sam zaključek: »Še ...« V tej zvrsti ni prostora za vzpon na višjo raven, za katarzo in pomiritev. Ni prostora za to, da bi rekli »dobro je« ali izrekli tisti vseobsegajoči »Amen«. Vsi ti razmisleki pa nas vabijo k vpraševanju, ali ni morda naša skupna stvarnost v resnici hkrati bolj tragična in obenem mnogo bolj odrešena in pomirjena, kot nam dovoljuje dojeti filter naše izbrane pripovedne zvrsti.