V nadaljevanju preberite:

»Uooou, huhuu!« so govorile oči predsedujoče, ko je govorec v dvorano parlamenta pripustil misel o Bogu. Tam ga namreč zlepa ni več. Razen v kakih zanesenih vzklikih »Bog živi Slovenijo!« in podobno – ampak to ne šteje. In razen v nekem smislu vedno in povsod in sploh ves čas. Sicer pa zlepa ne.

Zato je šlo za prvovrsten obisk. »Bog je oče vseh ljudi in med njimi ne dela razlik.« Tako je predsednik vlade prejšnji ponedeljek v državnem zboru v kontekstu razprave o spremembah družinskega zakonika, kot je rekel, citiral papeža Frančiška. Seveda: bilo je atraktivno.

Mediji so z veseljem poročali o tem čudu od božanskega gosta v javni sferi. A onkraj žurnalistične atraktivnosti tega pripetljaja je za nas zanimivo nekoliko resnejše vprašanje: Kaj je torej zdaj s tem? Je bil to le domiseln retorični manever ali resen poskus naslombe na izročilo?

Spontanega odziva zadaj sedečih poslancev, ki se jim je na usta vsiljeval nedolžen nasmeh, namreč ni bilo mogoče narobe razumeti: »Ha! Bog, oče vseh ljudi! To zveni prav otroško prikupno! Aah, kje so zdaj že časi verouka in šmarnic, ko smo kot otroci vso to zgodbo o Bogu še jemali resno. Lepo! Tale Golob ga pa pihne!« Očitno je bilo, da se dogaja nekaj … po svoje neresnega. Neka populistična pirueta, češ, »potem se bomo ateisti že vrnili k poslu svojega resnega, preudarnega razglabljanja«.