V nadaljevanju preberite:

Pri izbiranju predsednika oziroma predsednice republike smo razmeroma intuitivni. Težje se delamo preudarne volivce, pač pa se bolj ali manj osredotočimo na – osebo. Skoraj do brezsramnosti osebno gledamo kandidatom v obraz. Nekaj razmislekov, ki so se mi o izbiri predsednika porajali v navzočnosti in odsotnih obrazih teh dni, sem zbral v spodnjih pet in nekaj točk.

Prvič, predsednika republike se ne izbere na predsedniški tekmi. Pa čeprav pogosto slišimo tovrstno izrazje, kakor da bi šlo za povsem nezaznamovan pojem. To ni tekma. Niti tekmovanje. Še manj bitka. To so volitve. Ne gre za to, kdo bo zmagal, ampak za to, kdo bo izvoljen. Če govorimo o volitvah kot o tekmi, jih s tem zvedemo na nižjo raven od te, ki jim pripada. Pri tekmovanju si vsak tekmovalec želi zmage, pri volitvah pa si vsi želimo spregovoritve ljudstva. Če na tekmi častimo zmagovalca, pri volitvah častimo – volitve. Ta pomisel me spomni na običaj v spodnjem domu britanskega parlamenta, ki veleva, da novoizvoljenega predsednika tega zbora dobesedno zvlečejo na govorniško mesto. Kakšna tekma neki. No, pa tudi, če že nimamo kralja, za katerega bi po definiciji vedeli, da si svojega služabništva ni izbral sam, lahko konec koncev lepe pravzore glede ponižnega odnosa do ljudstva najdemo v ustoličevanju karantanskih knezov, takrat sicer z obratno dinamiko: s klofuto novemu knezu.