Triodstotna demokracija

Predstavniki največjih (državnih) lastnikov zatrjujejo javnosti, da nimajo pojma, zakaj so nadzorniki zamenjali upravo Tomaža Berločnika v Petrolu. To se menda lahko zgodi zato, ker gre za vodenje družbe v skladu s korporativnim pravom, o katerem nimamo veliko pojma, čeprav gre za vodenje naših, državnih podjetij, v katerih smo delničarji. Smo delničarji, a ne smemo vedeti, kaj se dogaja v našem podjetju. Vemo pa, da je Tomaž Berločnik užival izjemen ugled, da je popeljal Petrol iz kriznega položaja v uspešno podjetje, da je bil uspešen, pogumen, vizionarski in da je zato še pred enim mesecem brez sence dvoma prejel nagrado menedžer leta. Zdaj pa v zahvalo tole.

Nenadoma, čez noč, se je izkazalo, da so veliko uspešnejši, sposobnejši, večji vizionarji in oh in sploh menedžerji tisti, ki sedijo v nadzornih vrstah. (Ne glede na to, po kakšnem ključu in zaslugah jih prilepijo na te stolčke.) Samo sanjamo lahko o taki vizionarski sposobnosti nadzornikov, čeprav hkrati vemo, kakšne so jih pokali drugi nadzorniki v podobnih situacijah. Kako je mogoče vleči ključne in morda usodne poteze za največje in najuspešnejše podjetje v državni lasti in lasti 23.000 delničarjev, ne da bi se delničarjem kaj sanjalo o tem, res nimam pojma. Zato se bom moral preimenovati v Tomaža. Nejevernega Tomaža, seveda.



V Kopru se je minuli teden zgodil študentski upor, ker je veliko študentov prepričanih, da uprava študentske organizacije dela hudo silo demokraciji, saj je od 5000 študentov na volitve v študentski zbor prišlo vsega 148 študentov. Torej triodstotna demokracija. V čigavem imenu potem porabljajo 693.775 evrov (toliko jih je Študentska organizacija Univerze na Primorskem, ŠOUP, prejela lani), je le še teoretično vprašanje.

Seveda bi lahko nadaljevali s teorijo, ali je prav, da študentje med študijem delajo, služijo kruh in celo pridobivajo pokojninsko dobo. Saj si pri vrsti študijev vzporedne zaposlitve ni mogoče omisliti, ker preprosto zasedejo študenta po 12 ur na dan. V izhodišču trčimo na neenak položaj študentov.

V Sloveniji je bilo v študijskem letu 2018/19 vpisanih 75.991 študentov (pred desetimi leti 115.445), torej vsako leto za 4320 manj. Skupaj z dijaki jih je lani vsaj minimalen čas delalo kar 150.300. Delodajalci so za vse skupaj lani plačali 367 milijonov evrov. Od tega so študentom plačali 23 milijonov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 18 milijonov za zdravstveno zavarovanje, 22 milijonov so dali v sklad za štipendije, pet za študentske domove, 19 milijončkov evrov masti si je na račun študentskih žuljev odrezala država za svoj DDV, 9,8 milijona evrov so pobrali študentski servisi, enak znesek (9,8 milijona evrov) so pobrale vse študentske organizacije v državi. Te milijone pa študentske organizacije delijo tudi za subvencioniranje prehrane, športne in druge dogodke, zabave itd.



Študentom je bilo od 367 milijonov plačanih 260 milijonov evrov, od tega so nekaj čez 40 milijonov še oni dodatno prispevali za pokojninsko zavarovanje, na koncu so v žep dobili 220 milijonov evrov, študentom pa je država od njihovega dela pobrala 146 milijonov za razne blagajne. Študentje s svojim delom zaslužijo in državi plačajo toliko kot eno od 20 največjih državnih podjetij. Zakaj bi potem to študentsko »firmo« ukinjali in se sploh pogovarjali o tem, kako v posamezni študentski organizaciji razsipavajo s stotisočaki, drobižem pravzaprav?

Če upoštevamo, da se študentje pri svojem delu za preživetje veliko naučijo, dobijo veliko delovnih in življenjskih izkušenj, navad, da jim ta dela v praksi velikokrat prinesejo več kot teoretično študijsko znanje, potem res ni tako enostavno odgovoriti, kaj s študentskim delom. Pa še vsaj ene dimenzije ne smemo pozabiti: koliko denarja prihranijo delodajalci, ki najemajo najmlajšo delovno silo po, denimo, štiri evre na uro.

Na koncu ostane vprašanje, ali smo lahko zadovoljni z delitvijo ne le v Kopru, ampak z delitvijo vseh 146 milijonov evrov, ki jih od študentov pobira država, podoben znesek koristi od poceni in razpoložljive delovne sile pa kapne tudi podjetnikom. Koprska zagata je kompleksna in zahteva konkretno revolucijo v glavah. Brez nje bo težko doseči pravico in zgledno demokracijo v zgolj eni sami študentski organizaciji. Zato bodo tudi tokratne študentske nemire v Kopru kmalu raje pometli, magari pod preprogo.