Sploh ni res, da je bila suša

Pred dobrim tednom se je na Kraškem robu, kakih 300 metrov nad izvirom Rižane, pokvarila lokomotiva, ki je iz pristanišča vlekla 17 vagonov s čarobno količino bencina. Železničarji so na pomoč poklicali novo lokomotivo in se očitno slabo dogovorili. Strojevodja v prihajajoči lokomotivi ni pričakoval stoječega vlaka tam, kjer je stal. 

Posledica nesporazuma ali površnosti je bilo čelno trčenje dveh lokomotiv, iztirjenje lokomotive in poškodbe cisterne, iz katere pa ni stekel niti en liter bencina. Kakšen krompir! Tretjič v treh letih na odseku med Kozino in Koprom. Enkrat je nedaleč stran v skrivno podzemno jamo steklo 9000 litrov kerozina, drugič so se vagončki le iztirili , zdaj je ostalo 56.000 litrov bencina v še dovolj celi cisterni. Nastalo je za zgolj pol milijončka evrov stroškov. Če se bodo takšna opozorila nadaljevala še naslednja štiri leta, se bo že našel kdo, ki bo rekel, da je proga med Kozino in Koprom čudežno varna.

Tudi kandidat za koprskega župana Boris Popovič je po štirih letih od svoje zadnje službe znova zbudil medijsko krajino z izjavo glede pomanjkanja vode v Istri: »Sploh ni bilo neke panike, to z vodo. To je bilo vse pretirano, cisterne z vodo, ki so vozile v koprsko vodarno, sploh niso bile potrebne. To bomo dokazali konkretno s številkami in dejstvi, ko bomo prišli spet na občino, če bomo.« Potem je dodal, da je imel on kot župan že rešitev, da je imel (kljub utapljanju Slovenije v pitni vodi) dubajski načrt za desalinizacijo morja, da so zanjo že dobili evropski denar, a je grdi novi župan načrt razsoljevanja morja ustavil. Popo pa je obljubil (enako kot vsi kandidati), da bo dal problem vode na prvo mesto svojih nalog. Škoda, da tega ni naredil že pred 20 leti, so mu odgovorili presušeni paradižniki, paprike, krompir, posušeno sadno drevje brez kakijev in preostali žalujoči pridelki, ki jih je resno ujela panika, povsem drugače kot dirkaškega kandidata, ki suše v svojem hladilniku ni videl.

Naša Meira in naš Anže!

Panično zaskrbljen je zadnje dni tudi vojaško čuteči Matej Tonin, ker je vlada odstopila od škodljive, kdove koliko milijonske pogodbe za boxerje. Zaskrbelo ga je, kako si bo Slovenija lahko privoščila plačilo zasoljenih 70 milijonov kazni zaradi prekinitve pogodbe, in kako bodo slovenski vojaki preživeli na bojišču brez tega železja. Prav nič pa ga ni skrbelo, ko je 11. maja letos svarilom navkljub podpisoval pogodbo o nakupu, čeprav je to storil 18 dni po volitvah, ko je bilo vsakomur v tej državi jasno, da novo vlado sestavlja golob in ne sokol ali jastreb, in čeprav bi se krščansko spodobilo odgovornost in pravico do odločitev prepustiti tistim, ki jim je narod zaupal nov mandat. Ta standardni občutek za politični fairplay Mateja 11. maja nikakor ni spravil v skrb ali vsaj rahel dvom. Ne, ker novoslovencem diši oblast (in vsi priboljški z njo) tudi tedaj, ko jim narod jasno pove, da naj dajo nekaj časa mir. Kako sladko je vladati čez rok, nazorno kažejo utrdbe, ki jih otročje vneto zidajo na RTV in se pri tem delajo Francoze. Tako kot Popovič ni videl pretirane suše v Istri, se Matej zdaj ne spomni prav dobro, ali smo že imeli volitve, in kaj so nam te volitve povedale. Najbrž zato, ker je njegov glavni strateg študiral obramboslovje. Vojna se za vojaka nikoli ne konča, volitve so zanj zgolj okras ali videz, v najboljšem primeru so ukradene (prilika o izgubljeni ovci, po sv. Donaldu T., Sv. Pismo najnovejša zaveza, tretji del).

Na primorski proslavi so se še posebej dobro imeli 100-letni partizani. FOTO: Tomaž Primožič/fpa

Že lep čas ni bilo toliko komentarjev na kakšno državno proslavo, kot je bila ta ob 75. obletnici priključitve Primorske k matici. Videli smo eno najlepših proslav doslej. Drugi so ugotovili, da je Urška pozabila posebej pozdraviti partizane iz prve vrste, tretjim gre v nos barva fuksije njenega kostima, četrti so bili prepričani, da je bil primeren samo nastop Tržaškega partizanskega pevskega zbora in Mefa, medtem ko menda ni najbolje ustrezala glasba iz prvega dela proslave, pete je zmotilo, da je občinstvo vstalo ob napačni kitici primorske himne, šesti so bili ogorčeni, ker ni bilo dvojezičnosti, saj so se za svobodno Primorsko borili tudi Italijani, sedmi, Italijani, nergajo, da to sploh ne more biti  praznik, ker so oni (in ne samo oni) množično zapustili Istro ... Toda večini je odleglo, ker so se praporščaki vendarle vrnili. Predvsem pa je bilo neverjetno veliko, ma veliko lažje gledati proslavo kot košarkarsko tekmo. Tudi to se zgodi, ampak res redko.