Še en žebelj v krsto

Vse je odločeno tako, kot so ribiči pričakovali. Samo eno nas bega: zakaj so potem tožili? Na srečo nas takoj potolaži izjava slovenskega ministrstva za zunanje zadeve: »Odločitev evropskega sodišča za človekove pravice nima nikakršnega vpliva na veljavnost arbitražne razsodbe.«

Tudi to smo pričakovali – arbitražna razsodba bo po teh razlagah torej še naprej lepo gnila v predalih pristojnih arhivov. Enako smo veseli tudi ugotovitve ministrice za kmetijstvo, da razsodba ESČP ne pomeni, da slovenski ribiči ne bi smeli ribariti v svojem posebnem delu slovenskega morja. Lahko bodo.

Če pa se bodo naveličali prerivanja in prejemanja kazenskih pošiljk, bodo pač podarili mreže pomorskemu muzeju. Slovenski šerifi in ministranti bodo tako in tako še naprej uživali šanpijere, zubatce, lignje, lubine in škarpine na svojih vikendih ali še raje v zasoljenih konobah po otokih. »Saj gre pri tem sporu vendar le za tri kašete rib!« Tako nam to nepomembnost razlagajo po še enem žeblju v krsto tistega znanega fantastičnega novembrskega dne v Stockholmu leta 2009.

Evropsko sodišče je očitno zelo pravično telo. Zato je logično presodilo, da je hrvaški pravilnik o ribolovnih območjih pomembnejši od arbitražne razsodbe mednarodnega tribunala v Haagu. Če je pravilnik pomembnejši od odločitve v Haagu, je seveda še toliko pomembnejši tudi od slovenske zakonodaje. Slovenije niti vprašali niso, če ima morda tudi ona kak pravilnik o tem istem koščku morja. Kdo pa so Slovenci, lepo vas prosim!

Če sredi zaliva velja samo en pravilnik, potem bi se slovenski ribiči seveda morali vprašati to, na kar nas opozarja spoštovani ESČP: zakaj sploh rinejo z mrežami v hrvaško morje? Piraneži in Izolani pa so »zbunjeni« (zmedeni), ker jih vsi frajerji od Boruta Pahorja dalje prepričujejo, da spora sploh ni, da je vse rešeno in naj ribiči samo vestno pišejo ribiške dnevnike, plačujejo evropske davke in vse dražje priveze piranski občini: »So what! In kje je problem?« Plenko pa bi dodal: »Pozabite tradicijo, ESČP natančno ve, kam smo mi zabili mejne količke v zalivu!«

ESČP še manj kot slovensko vlado skrbi nebistveno in neprimerno udrihanje slovenskih mednarodnih pravnikov kot denimo tisto od Janje Hojnik, ki pravi: »Če bi evropsko sodišče ugotovilo, da gre za sporno območje, da torej meja še ni dogovorjena, potem bi bilo logično, da bi pozvalo obe državi, naj ne kaznujeta ribičev, dokler spor ni razrešen, saj za spor dveh držav niso krivi ribiči.«

Ampak sodišče za PRAVICE je upoštevalo zgolj en pravilnik. In ni bojazni, da bi sodišče po kakšnem naključju tudi pri tožbah hrvaških ribičev proti Sloveniji ugotovilo podobno (da jih Slovenci smejo kaznovati v spornem trikotniku), ker bi na ta način spodbujalo obe državi, da si pišeta kazni in se kregata na smrt. V primeru tožb hrvaških ribičev proti Sloveniji bo odločilo drugače. Saj se še niti enkrat (niti po nesreči) ni zgodilo, da bi katero od evropskih sodišč v tem primeru spora kdaj odločilo Sloveniji v prid. ESČP je preprosto pritrdilo znanemu hrvaškemu stališču, da je arbitražna razsodba vredna manj kot žemljica brez rezine mortadele.

Zato je tudi vse milijone stroškov zanjo pravilno prevzela Slovenija. Arbitri so jo opetnajstili že s tem, ko so ji namesto stika slovenskega morja z mednarodnimi vodami »prodali« stik s hrvaškimi vodami. Obljubili so ji sicer nekoliko več kot pol zaliva, vedoč, da arbitražni sporazum ni določil načina reševanja morebitnih sporov. Način reševanja sporov pa je sicer določen v vsaki ušivi kupoprodajni ali najemni pogodbi, ki jo podpisuje vsak teleban na tem svetu. Hrvati so torej dobro vedeli, kdo je imel fantastičen dan v Stockholmu.

In rezultat? Slovenija je zaradi odličnega pravnega znanja, fantastičnega dne in ne ravno srečne roke pri sodnikih ostala brez 44 kvadratnih kilometrov morja, ki ji ga je prisodila šepava arbitraža. Če pa bi upoštevali dogovor, ki sta ga pred 23 leti sprejela Račan in Drnovšek, potem je v primerjavi z njim Slovenija izgubila 90 kvadratnih kilometrov morja.

Slovenski ribiči so zadnji po ulovu rib v Evropi, saj so leta 2022 ulovili 108 ton rib, hrvaški ribiči pa istega leta 63.000 ton. Hrvaški več kot očitno manjka morja, še najbolj pa košček morja treh kašet, zato je odločitev ESČP povsem razumljiva in v skladu z nazivom sodišča, ki da je evropsko in za človekove pravice. Vsa čast takšni pravici in takšni Evropi!