(SATIRA) Z majhno pomočjo do Titovih čevljev

Se tudi vam zdi, da se našim politikom včasih malce zatakne? Gospod Tonin in njegov šef sta čisto iz sebe zaradi zdrsa in izgube pri jedrski mineštri. Kakšna izguba neki, ugovarjajo Svobodni podoficirji, medtem ko njihov general ne neha letati nad oblaki in čez Lužo, da bi Tincika lahko zbrala dovolj gradiva za študijo o uspešnih nastopih v Beli hiši. »Z majhno pomočjo svojih prijateljev pridem dlje,« modruje generalisimo, ki občasno izkoristi Lennona in Mc Cartneyja, zatrjujoč, da je za atomski zdrs kriv Ivanov Janez: »On je zahteval referendum, on ga je umaknil. Mi samo malce capljamo zadaj.«

Za popolno zmedo je znanstveno dovolj zapleteno poskrbel električni direktor, ki je izračunal, da je še najbolje staviti na vse po malem: od sončnih in vetrnih do celo več jedrskih. Potem je analizo še dodobra premešal in obrnil. Vsem je zdaj kristalno jasno, da niti šefom ni čisto jasno.

To se dogaja v eni od kandidatk za malce razvitejšo državo na svetu. Za primerjavo uspešnosti je vedno zelo poučno pokukati v zgodovino. V nekoč zelo zaostali, nazadnjaški, diktatorsko-komunistični fuj in fej državi sta predsednika republike Stane Kavčič in Dragutin Haramija oktobra 1970 podpisala sporazum o gradnji Nek Krško. Že na začetku sta prihranila pet milijonov evrov in veliko časa vsem, ker nam ni bilo treba na referendum. Samo pol leta pozneje sta objavila mednarodni razpis in novembra istega leta 1971 so izbrali Westinghouse. Josip Broz Tito je 1. decembra 1974 položil temeljni kamen, dva meseca pozneje (februarja 1975) so izdali gradbeno dovoljenje in začeli graditi. Maja 1981 je Nek začel poskusno obratovati in nekaj mesecev pozneje oddal prve kilovate v električno omrežje. Potrebovali so pravljičnih sedem (7) let. Dobrih 20 let pozneje (leta 2003) je Slovenija odplačala posojilo za gradnjo, ki ga je bilo za 324 milijonov dolarjev. Zdaj lahko računate in ugibate, zakaj si kdo tako želi obuti Titove atomske čevlje, hkrati pa pljuva sistem, ker si v takratni zaostali državi menda (poudarjam: menda) ni mogel privoščiti sadnega jogurta. Krška nuklearka bo delala sto let. Evroposlanca Mateja je pravzaprav Titova elektrarna prepričala, da bo današnja tehnologija tudi čez 30 let kot nova.

Podobnost med Jekom 2 in Tešem 6 je namerna. Zgodovina je neusmiljena učiteljica in pokvarljivo blago. Ali se kdo morda še spomni, kdo je pravzaprav navijal za to, da bi (strateški) košček 27 kilometrov proge med Divačo in Koprom nujno morali graditi v španoviji z Madžari? Slovenci bi gradili, Madžari bi posodili 200 milijončkov, ki bi jih pozneje pobrali z mastnimi obrestmi nazaj. Poleg tega bi za nagrado dobili še nekaj hektarčkov Luke Koper v neskončni najem. Računi že po osmih letih kažejo popolno oslarijo. Ampak: ali se je komu od predlagateljev morda kaj zgodilo? Je morda pristal na smetišču zgodovine? So mu vsaj navili ušesa? Ali pa nam morda še kar naprej soli pamet in kuha nove mineštre?

V Luko Koper so kmalu po zamenjavi Bruna Koreliča leta 2005 začeli prihajati nemški investitorji. Predsednik vlade je hodil k Angeli Merkel in se dogovarjal. Ne vemo, ali pod mizo. V Ljubljano pa so tudi pod naslednjo vlado prihajali različni mehdorni. In pozneje pod tretjo vlado sorgenfreiji. In spet viktorji ojoji. Luki je po čudežu uspelo previhariti viharje: v njej ni Nemcev, ni tujih nadzornikov, ni Madžarov ... In, glej, posel teče. A se je komu od vseh teh političnih ekonomov morda kaj zgodilo? Je dobil napotnico za prej omenjeno smetišče? Ni! So pa šle medtem skoraj vse banke, ki cuzajo priznano milijardo in čez dobička. Od koga že posesajo ves ta dobiček? In je šla Splošna plovba, pa Adria Airways, pa Aerodrom Jožeta z Brnika, pa prehranska in trgovska veriga ... A se je komu kaj zgodilo?

Pirančani so nori na padel. Foto Osebni Arhiv

Zadnjič so celo svetniki SD v Piranu vprašali župana, kaj kuha in peče s portoroškimi teniškimi igrišči. Celo oni, botri te pojedine, so začudeni nad županovimi novimi kuharskimi recepti. Od kod mu zamisel, da bo namesto teniških igrišč naročil igrišča za padel? Župan Korenika se ni pustil zmesti in ostal pri svoji lajni, da je dobil zeleno luč na volitvah. Nismo vedeli, da premore ena tako majhna in vse bolj borna občina kar 4400 navdušenih igralcev padla. Padel (ne pandolo, da ne bo pomote) je, kot kaže, najbolj priljubljen piranski šport. Zato se bo zanj boril do zadnjega diha. Če bo treba, bo žrtvoval še štiri milijončke. Saj niso njegovi!