(SATIRA) Volilno pravico bo treba malce popraviti

Začela so se referendumska opravila. Kakšna sreča! Saj že lep čas nismo imeli referendumov, politikom je že pošteno dolgčas. Volivci pa še komaj obvladajo srbečico na prstih. V naši vohunski podenoti smo prišli do resnega problema in posledično do tehtnega predloga, ki bi ga morali v teh napornih pripravljalnih dneh dobro premisliti.

(SATIRA) Po čem so letos bučke?

Pri običajnih volitvah je starostna meja volilne pravice povsem logična in razumljiva, saj volivci nemudoma po volitvah kasirajo, kar so izvolili. Tokrat bo vse drugače. Glasovali bomo novembra letos, rezultate pa bomo pokasirali čez približno 30 let. Ni fer, da o usodi nuklearke odločamo mi, recimo tisti, ki jih štejemo čez 60. Ker bomo takrat nosili krepko čez devet križev, če jih sploh bomo. Nekaterih gotovo ne bo več, in jim je že zaradi tega vseeno, kaj naj svetujejo. Ta vseenost lahko odločilno kvari kapaciteto presoje in prevzete odgovornosti. Pokvarjena kapaciteta pa lahko navrže sila nepričakovane rezultate.

Celo tisti, ki so zdaj starejši od 40 let, bodo čez 25 ali 30 let upokojeni. Niti oni ne bodo nosili bremena odplačevanja milijardnih kreditov. Nasprotno. Ti krediti bi lahko v dobršni meri ogrožali izplačila pokojnin. Zato je tudi generacija nad 40 let v tem primeru lahko samo pogojno volilno opravilno sposobna.

Morda bo ta Jek 2 res zgrajena že čez 30 let. In bomo takrat v električnem paradižu. FOTO: Blaž Samec

Bo pa jedrska elektrarna usodno vplivala na življenja sedanjih cicibanov in pionirčkov, s katerimi bi se morali resno posvetovati (saj gre za posvetovalni referendum, kajne) in jim na vsaj osnovnošolsko primeren način pojasniti, zakaj jih izjemoma vabimo k posvetu. Jasno bi jim morali povedati, koliko jih bo jedrska elektrika stala. In, najpomembnejše, kaj bo doletelo tiste, ki nam zdaj obljubljajo časovnico, takšne cene projekta in elektrike, če obljubljenega ne bo. Jamstvo je najpomembnejši kavelj vsake pogodbe. Spomnimo se Teša 6. Že po 12 letih se vsi sprenevedajo, kdo je kaj obljubljal. Nihče se ne spomni, kako unovčljiva so takrat dana jamstva. Kako pozabljivi bomo šele po 25 ali 30 letih! Večine teh, ki nam zdaj trosijo obljube in prisegajo na mamo, ne bo nikjer več.

(SATIRA) Razmere so boljše, kot se vam morda zdi

O poslu se torej menimo mi, račune pa puščamo zanamcem. Kaj pa garanti in jamstva? Bodo ta jamstva v obliki zlatih palic v trezorjih švicarskih bank? Nam jamčijo s svojimi reproduktivnimi organi? Ali nam jamčijo zgolj s častno pionirsko, niti ne več s častno Titovo?

Obstaja pa še največja zanka. Morda bo ta Jek 2 res zgrajena že čez 30 let. In bomo takrat v električnem paradižu. Kako bomo pa mi, sedanjiki, teh 30 let z elektriko? Bomo samo čakali na višje položnice in molili, da nam žice in varovalke prihodnjih 30 let ne pregorijo? Se bomo spet greli ob tabornem ognju naslednjih pičlih nekaj desetletij in prednostno skrbeli za tople plače distributerjev tabornih ognjev, da ne rečem elektrodistributerjev? Referendumske dileme postavljajo nešteto vprašanj. Nihče pa še ni vprašal šolarjev, kaj mislijo oni.

Spomnimo se Teša 6. Že po 12 letih se vsi sprenevedajo, kdo je kaj obljubljal. FOTO: Leon Vidic

Kako širok pogled na svet imajo občutljivi na barvo kože, pripoveduje zgodba o prostovoljnih gasilcih iz Movraža, ki jim je nekdo v eni sami kruti noči razbil tri zelo dragocena vozila, da popitega viskija in refoška niti ne omenjam. Na družbenih omrežjih so dežurni komentatorji še pred policisti vedeli, da so za vandalizem krivi Golobovi, ker so odstranili rezilne ograje, da so storilci prav gotovo kakšni zombiji ali drugi iz bambusovih koč. Nihče od teh nadljudi se niti opravičil ni, ko je izvedel, da je divjanje v gasilskem domu vasice blizu hrvaške meje zagrešil čistokrvni Nemec, torej belec arijske krvi, ki se ga je na mrtvo napil.

(SATIRA) Imate orožni list in recept za žabje krake?

Tudi Ne Tam Jahu na povsem svoj način razume Sveto pismo. Ervin Hladnik Milharčič pravi, da knjiga vseh knjig ni čtivo za otroke. Verjetno zato, ker si ob branju posameznih poglavij hitro domišljajo, da so junaki teh zgodb. In da kot izvoljenci lahko drugim po mili volji režejo glave. Najprej Palestincem in Libanoncem, potem starim in predvsem mladim Perzijcem. Ko jim (zelo kmalu) postane dolgčas, začnejo brezplačno obstreljevati tudi Združene narode. Izrael klofuta ves svet, ker (pod okriljem svojega strica) čuti, da se ga po malem vsi bojijo. In mu takšno klofutanje strašno godi. Streljanje na ZN je šele zabavno. Naj Italijani, Francozi in generalni sekretarji kar kričijo o kršitvah mednarodnega prava, jim bo že on (z njihovim orožjem) pokazal, kaj on sme in česa drugi ne smejo. Zgodovina je vse to že videla, a se tako rada ponavlja.