(SATIRA) Po čem so letos bučke?

Le kaj bi naša vlada brez bolnikov! V Mariboru bi še naprej mislili, da je vlada neučinkovita. Tako kot pri gradnji in nakupu opreme za onkološki oddelek v tamkajšnjem kliničnem centru. Nič se ni premaknilo. Potem pa je bilo gospema Poloni in Klavdiji rahlo dovolj. Ker sta Štajerki, rečeta bobu bob. Stopita pred kamere in mikrofone s preprosto inovacijo, da naj vsak onkološki bolnik podari samo en evro.

Kot bi rekli Sezam, odpri se! In čez tri (morda štiri) dni se je odprlo. Od nekod je priletelo pravnomočno gradbeno dovoljenje, zagnali so buldožerje, kopače in mešalce za beton. Če smo pravilno razumeli vesele zdravnike in ministrico Valentino, so dali eno brco tudi nakupu novih obsevalnikov, ker se stari švicarski aparati (s sirovimi luknjami) kvarijo vsak teden.

Vladni audiji in beemveji so gospodo udobno pripeljali v Maribor, postrojila se je pred kamere in povedala, da je s slovenskim zdravstvom, posebno mariborskim, vse v redu. Prvi minister in njegova ministrantka sta nas skoraj prepričala, da v Mariboru sploh ni problemov. Celo za odkup protivladnih saboterskih stanovanj bodo (nekje) izbrskali rezervo, ki se bo gotovo našla v blagajni pred koncem leta, da jim ne bo treba spet kupovati kakšne čudne stavbe na Litijski cesti. Tudi s sitnimi stanovalci bloka bodo našli dogovor. Le zakaj je bil sploh potreben ves ta vik in krik, se čudi prvi Robi v državi, in z govorom o odgovornosti raje ne izgublja časa.

Ampak vražiček ima podvprašanje: Ali bo res treba za vsak tak zdrs prositi bolnike za nabirko? Bolnikov je sicer precej, a se bojimo, da bi obubožali še pred nakupom obsevalnikov. Mar ministrica z vsemi pomočniki vred res ni vedela, da so aparature tako luknjičaste kot švicarski sir? Mar res ni mogla vprašati žab, na kakšen način pa one poskrbijo za svoje superaparature? In povejte vi meni, kako bodo razpletli sistemski zdravstveni gordijski vozel, ki ga niti samemu presvetlemu Janezu ni uspelo, če jim tako mimogrede v prvem jarku obtiči eno običajno gradbišče, po tekočem traku crkujejo stare aparature, hkrati pa ne znajo dodeliti pacientov zdravnikom brez dolgih sovjetskih vrst.

Če imajo na ministrstvu probleme z nepremičninami, naj prosijo piransko občino za nasvet, kako jim uspevajo nepremičninske čarovnije, odkar jim svetuje in svoje storitve prodaja odvetniški čarovnik Franci. V Piranu so našli čarobno paličico. Doslej je na primer povsod po svetu in celo povsod po Sloveniji veljalo, da sme vsak lastnik parcele graditi stavbe le na svoji parceli, in še to določeno število metrov stran od parcelne meje.

Piranski primer Kaštela nas uči povsem novih investitorskih manir. Graditeljica in njen odvetnik Franci trdita, da imata projekt, po katerem bodo balkone objekta zgradili nad tujo (torej občinsko) parcelo. Tudi podzemno garažo so z načrtom tako zarisali, da je (glej ga zlomka) segla konkretno pod občinsko zemljo. In zdaj občinarjem ne preostane drugega, kot da ubogi ruski lastnici ustrežejo in ji prodajo dodatnih zemljišč. Biznis je biznis. In tudi rublji so menda konvertibilni.

Samo predstavljajte si, kaj bi naredili, če bi vaš sosed s svoje parcele skopal garažo pod vašo parcelo in v zraku zgradili dolg balkon, ki bi segal nad vaš vrt. Potem pa bi od vas še zahteval, da mu morate to parcelo prodati. Ugibajte med dvema možnostma: a) takoj bi mu prodali zemljo, b) časopisi bi poročali, da je prišlo do streljanja zaradi medsosedskega spora.

V Piranu pa je ravno to možno. Projekt narekuje občini, koliko zemljišča mora prodati investitorju, namesto da bi zemljišče, ki ga ima investitor v lasti, upoštevalo omejitve, koliko in v kakšnem obsegu sme investitor graditi. Takšne čarovnije dobimo, če občini svetuje odvetnik, ki še raje svetuje tudi nasprotni stranki.

Nihče ne ve, kdo je svetoval občini, naj po desetih letih spremeni svoje mnenje in nasprotuje sama sebi ter dovoli igralnico namesto parka, kot ga zahteva prostorski načrt. Najbolj oprijemljiv argument mestnih očetov pri tem je, da bo igralnica prav gotovo bolj urejena od sramote, ki jo imajo zdaj sredi mesta. Saj ne vemo, kaj bi bilo huje: ta sramota, ki jo imajo zdaj, ali kokošnjak, s katerim sicer grozi investitor. Morda bi bil kokošnjak bolj izvirna, vsekakor pa prostorsko nazornejša rešitev. Morala ob izdaji soglasja za igralniško dejavnost nas uči: večjo sramoto delaš kraju, bolj lahko kršiš prostorski načrt. Po čem so letos bučke v Portorožu?