Ena in ena ni nujno dve

Evropsko prvenstvo v nogometu je zgodovinsko predvsem zato, ker je ob vseh dosedanjih različicah teorij relativnosti postavilo še eno povsem novo, ki je dokončno razdelila nogometno občestvo.

Zdaj je kristalno jasno, da enka ni vedno enako težka in ni vedno ista klasična enka. Slovenija je na primer premagala Dansko z rezultatom 1 proti 1, ker je imela na svoji strani težjo enko. Srbija je premagala Slovenijo z enakim rezultatom. Srbska enka je takoj po tekmi sicer tehtala vsaj toliko kot trojka, vesoljna Slovenija pa je ob enaki enki razglasila tri dni žalovanja. Ampak takoj po Vučićevih jugorasističnih izjavah se je srbska trojka spremenila v minus trojko, in to v slovensko korist. Zato bo srbski selektorski položaj že naslednji mesec prevzel sam Aleksandar Mali (volkec), da dokaže pravo in večvredno dimenzijo naroda. Slovenski nogometaši niti enke niso potrebovali proti Angliji, saj so celo z ničlo dosegli zgodovinsko zmago, zaradi katere je moral kralj Matjaž K. ponižno streči za izid povsem nezaslužne slovenske novinarje.

Angleškega selektorja pa bodo prej ali slej izgnali iz države, ker je ničla z iste tekme postala največja nogometna sramota v zgodovini angleškega nogometa. Očitni dokaz angleške šibkosti je, če ekipa ne zabije gola ekipi državice, ki premore za tri večje londonske ulice prebivalcev. Pa še ti se v prostem času najraje ukvarjajo s kuhanjem, vrtičkanjem in smučanjem. Tako šibka angleška ekipa se relativnosti navkljub nikoli ne more uvrstiti v finale.

Četudi slovenska žepna reprezentanca drevi po kakem nesrečnem naključju izgubi proti Portugalski (človek nikoli ne ve, tudi to se lahko zgodi), ne bo poraženka, ampak nosilka nogometne relativnostne medalje. Slovenski amaterski mojstri so namreč že teden dni evropski prvaki, če upoštevamo, da so z ljubiteljskim pristopom domov poslali najboljše nogometaše na svetu, kot so Srbi.

(SATIRA) Kar si lahko privošči Jupiter, si bik ne more

V Sloveniji je sicer bistveno več kolesarjev kot žogobrcev. Zato ni presenetljivo, da so tu v zadnjih desetih letih zgradili za več kot 500 kilometrov kolesarskih poti in 700 kilometrov povezav. Skoraj ne mine mesec, da se kje ne bi pohvalili z novo kolesarsko infrastrukturo. Nazadnje na Koroškem, kjer sta za ureditev devetkilometrske poti pri Hudi luknji na Štrekni občini Velenje in Mislinja z državno podporo namenili 18 milijonov evrov. Kapo dol!

Pločniki so v Luciji in Portorožu predvsem za kolesarje. Foto Nataša Černič

Z urejanjem kolesarske Parenzane v Istri se že več kot 20 let mučijo skoraj vse tamkajšnje občine. Še najmanj so jo uredili v najbolj turistični, piranski občini, kjer so (pred davnimi leti) res uredili dva kilometra poti ob sečoveljskih solinah in še kak majhen košček steze sem ter tja. V zadnjih letih pa se je urejanje povsem ustavilo. Večinoma kolesarijo po pločnikih, slabih lokalnih cestah, skozi že tako preozek kamp, po sprehajalnih poteh ali pa kar po avtomobilski cesti. Pred dnevi so problem »rešili« s par sto evri drobiža, ko so z barvo na lucijskem asfaltu označili 300 metrov navidezne kolesarske poti. Bolje kot nič, je menda rekel tisti, ki je mušico pojedel. Če bi piranska razvita turistična občina zmogla trohico enake prodornosti kot dve koroški in bi nekje izvrtala podobnih 18 milijončkov evrov, bi za ta denar zgradila dve garažni hiši v Portorožu, vanjo umaknila pločevino s ceste in namesto ob cesti parkiranih avtomobilov zarisala spodobno široko dvosmerno kolesarsko pot, kot se v Evropi spodobi, ter za take projekte dobi denar. Ubili bi več muh na en mah, kraj bi zadihal, rešili bi parkirne stiske in poskrbeli za več tisoč kolesarjev, ki se gnetejo po pločnikih, zaletavajo v pešce, skiroje, sprehajalce psov in druge udeležence prometa. Portorož se namreč hvali, da je do kolesarjev prijazno mesto. V resnici je tudi Portorož kolesarska huda luknja, pisano z malimi začetnicami, seveda. Medtem pa korenčkovi streljajo milijone za zmanjšanje teniških igrišč.

Vrag je (vsem na tem svetu) vzel ameriško šalo. Celo Američani se namreč sprašujejo, kam pelje njihova najbolj razvita in opevana demokracija. Vprašanje je postalo še kar utemeljeno, ko sta se znova neresno potipala dva največja predsedniška kalibra, ki ju premore svetovna velesila v času opaznega slabljenja njenih mišic. Če je to, kar slišimo iz njunega soočenja, samo polovično res, če na soočenju iz varnostnih razlogov morda nista nastopila dvojnika, in je bila to res krema od ameriške kreme, potem je, roko na srce, že bolje, da se še letos odpovejo demokraciji.