Desno, desno, samo desno in najbolj desno

Nikar ne priznajte Palestine, nas prepričuje Vemokaterijanez, ki ima direktno linijo s Tel Avivom in si bo prej ali slej zaslužil odlikovanje obljubljene dežele. »Priznanje ne bo koristilo ničemur, samo politične točke zbirate na račun mrtvih otrok in to bo strašno škodilo interesom slovenske države,« svari ta Janez. On menda že ve, da bomo dobili manj pomaranč in datljev in hude pridige iz Bele hiše.

Razumeti je mogoče, da se ni smiselno pridružiti peščici 146 drugo- in tretjerazrednih, neuglednih in nesposobnih držav, ki so že podprle palestinsko državo: Švedska, Norveška, Španija, Irska, Kitajska, Indija, Rusija, celo prijateljske Madžarska, Češka, Argentina in Brazilija ... same tretjerazredne države, ki nimajo pojma o zunanji politiki. Res ne vem, zakaj se Švedi, Norvežani, Kitajci in drugi niso prej malce posvetovali z našimi Janezi.

Zakaj ni dobro priznati Palestine? Dokler palestinske države ni, ti nihče ne more očitati, da si jo napadel. Vzameš tank in raketo, se odpelješ, vse polomiš in zmastiš ... in parcela je tvoja. Izgovor za napad pa je znan že iz druge svetovne vojne. Ta se je (po firerjevi razlagi) začela zato, ker so menda Poljaki prvi napadli nekaj nič hudega slutečih nemških vojakov. Podobno in precej bolj dodelano je zdaj Hamas šel neverjetno lahkomiselno na roko Ne Tam Jahuju.

Dodatno čudno v tej zgodbi je, kako neučinkoviti so sicer tako vešči in sofisticirani specialci z Mosadom vred, ki tokrat nikakor ne pridejo do živega Hamasu. Počistili bodo kmalu približno 40.000 večinoma otrok in žensk (otroci so vedno najnevarnejši), Hamas pa živahno pleše dalje. Spomnite se, kako učinkovito je Mosad obračunal z nacističnimi zločinci že pred več kot pol stoletja. In tudi nenavadno nenatančni so v Palestini ti specialci. Včasih so z Lune lahko zadeli dlako na mišjem repu, zdaj pa ne ločijo otroka od strašnega hamasovca. Še huje: več žensk in otrok pobijejo, več je hamasovcev.

Slovenski oče ideje o škodljivosti priznanja se zanaša na spoznanje, da je zgodovino mogoče v vsakem primeru tako temeljito predelati, da je povsem vseeno, kakšnega kozla danes počiš. Če kaj res prehudo štrli, pa z gnusom zanikaš. Kot na primer očitek, da naj bi določen funkcionar SDS podpiral zamaskirance iz Slovenske vaške straže.

»Tega naši funkcionarji ne počnejo,« je odločen isti Vemokateriivan. In kaj hudomušnega je rekel Branko G. kolovodji zahamaskirancev? »Pojdite na volitve in volite desno, desno, samo desno in skrajno desno v Sloveniji je SDS. Obkrožite me in dobili boste borca v parlamentu EU, ki vas bo branil, kot vas ni še nikoli nihče.« Šefica podmladka iste najbolj slovenske stranke pa se je ob zahamaskirancu stopila: »Hvala vam, da ste!«

FOTO: Getty Images via AFP

Če komu morda še ni kaj jasno, naj vpraša gospoda Donalda, ki ga je sodišče (po krivem, seveda) obsodilo, ker je plačilo za molk Danielsovi Nevihtnici narobe prikazal. Če bi fant lepo plačal storitev, kot je to tudi v ZDA običajno pri tovrstnih uslugah, in bi oba to storitev v poslovnih knjigah prikazala z vsemi davki vred, bi bilo vse v redu. Tako pa se je vse zalomilo v knjigovodstvu. Donaldu sodniki nagajajo zaradi majhnega knjigovodskega lapsusa, ne zaradi spolne aktivnosti. Ampak tudi sodno krivico je treba razumeti v kontekstu piramidno razpoloženih prioritet.

V Donaldovem primeru je povsem drugotnega pomena, da bi država, ki želi biti zgled svetu, teoretično lahko imela predsednika, ki bo obsojen zaradi kaznivega dejanja. Pomembneje je, da je v Ameriki celo vse bolj verjetno, da ga prav takšna obsodba pomaga izvoliti. Kajti ameriška ustava je, ne oziraje se na lažnost morale, demokratična in zato lahko za predsednika kandidira tudi na smrt obsojeni hudodelec.

Seveda lahko za piko na i predsednik že prvi dan svojega drugega mandata pomilosti Donalda, ga rehabilitira in očisti vseh grehov, tudi izpusti iz zapora, če bi po kakšni grozni pomoti moral predsedovati iz njega. Besu navkljub zaradi vsega povedanega Donald hkrati skozi zobe priznava, da so mu v njegovi Ameriki najbolj všeč prav ti zelo zavržni sodniki, ker mu bodo menda najbolj pomagali do oblasti. Princip je precej podoben tistemu v Obljubljeni deželi. Kralj tiste dežele že dolgo ne bi tam »jahu*« (jahal), če ne bi bilo teroristov. Če jih ne bi bilo, bi si jih pravzaprav moral izmisliti. To bi bilo menda tudi najbolj v interesu Slovenije – če bi obesila pravo zastavo na vladno palačo in če govorimo o podarjenih datljih, seveda.