(SATIRA) Neznosna lahkost metanja čez ramo

Človek si nikoli ne bi mogel misliti, kako hitro ljudje izgubijo stik z realnostjo in kako zapravljivsko so razpoloženi posamezni narcisi. Pa ne mislim tistih, ki ne preživijo brez Dolce&Gabbane, Armanija, Versaceja ... niti ne tistih, ki se brez maseratijev ne morejo odpeljati do Lidla ali Eurospina. Temveč na tiste, ki, ne da bi trenil, »spušijo« (*pokurijo) 300 milijard evrov.

Ne vem, če si kdo predstavlja ta znesek. Niti Vladimir Vladimirovič ne. Ma kaj je njemu 300 milijard! Razlika med njim in nami je približno takšna kot med oceanom in kapljico. Kapljico posušijo sončni žarki v nekaj minutah. Ocean razgraja na tem planetu že milijone let. In potem ne veš več, ali razgraja zato, ker se (kot trdi) upira Natu ali ker pomaga k njegovi krepitvi. Tako izdatno, kot mož prispeva k oboroževanju, širjenju Nata in bogatenju Amerike, ni prispeval že 80 let nihče. Švedska je bila 190 let nevtralna država, pa poglejte si zdaj to nevtralnost.

Zelo bogat človek je bil tudi državljan Robi G, ki je pred komaj dvema letoma raztural na državnozborskih volitvah, zdaj pa se najlažjega srca odpove vsaj enemu evropskemu sedežu ali dvema. Če bi samo Klemen Grošelj in Mojca Šetnic Pašek ostala v GS, bi stranka dobila vsaj tistih dva tisoč glasov več, kolikor jim jih je zmanjkalo do še enega sedeža, in bi bil rezultat po vsej verjetnosti v hipu obraten. Vsakih tisoč glasov, vsaka namišljena zmaga in vsaka milijarda človeku malce zamegli vid, da o razumu ne govorimo.

Človek, ki balina z milijardami, tudi z najlažjim srcem meče ljudi: skozi okno, čez ramo ... Najprej se odpoveš Marti Kos, potem Tatjani Bobnar in Boštjanu Lindavu, vržeš čez ramo Ireno Šinko, Uroša Brežana, Sanjo Ajanovič Hovnik, celo nekoč »najboljšega« in poslušnega zdravstvenega stratega Danijela Bešiča L. Če je res nujno, se odpoveš tudi prijateljici Vesni V. in šefici kabineta Petri Š. Z veseljem prečrtaš Dominiko Švarc, frcneš čez ramo Mojco Š. Pašek, Klemna Grošlja in mimogrede tudi najboljšega postojnskega ginekologa. Le malo je manjkalo, da ni letela tudi Urška KŽ. Že zdavnaj bi pokopal KPK. Čez ramo vrže zdravnike, sodnike, državne uradnike, policiste, poplavljence, sobodajalce, zida davke in se redi ob pokojninski miloščini ... Še stric Milan K. dobi »toccato in fugo« (*v politiki ima malce drugačen pomen kot pri Bachu). Pa nesramnih bančnih, naftnih ali električnih dobičkov niti ne štejemo. Ob vsem tem razsipništvu je prejel Robi res nepričakovano veliko glasov, za kar mu od srca čestitamo.

Race na atomski pogon

Tako kot Vladimir pri polni zavesti razsipno bogatí strica Joea, tako naš Robi (še ne pri polni zavesti) krepi Janeza Ivana. Ivan bi moral Robija in Tinciko za zahvalo vsaj enkrat povabiti na plezanje v steno na Triglav. Mirno lahko dalje igra golf na Mavriciju in križem rok preprosto čaka ob Ljubljanici, da naplavi truplo. Poleg tega lahko tudi povsem mrtvohladno izjavi (kot tudi vse njegove papige), da Slovenija ni nikoli zavila v skrajno desno. Branko se je samo malo dobrikal vaškim stražam, ki morajo nositi črne maske, da jih privrženci ne bi pomendrali od silne ljubezni. Branko je kronski Janezov dokaz, da jih ne zanaša bolj v desno, saj Evropa v teh vodah plava že kakih sto let.

Grimsova preferenčna izvolitev je del najlepše letošnje evropolitične romance. Le kdo bi si kdaj mislil, da smo Slovenci črnim maskam v čast v Bruselj poslali Grimsa, Madžari pa pomagali Italijanom, da so tja izvolili protinacistično aktivistko Ilario Salis. Krhko Ilario so februarja lani zaprli za 15 mesecev, češ da je grobo pretepala neonaciste na njihovem zborovanju v Budimpešti. V strahu za svoje nežne neonaciste so ji zagrozil z 11 leti zapora. Vendar so jo z božjo pomočjo v resnici naredili za mučenico, saj so jo Italijani izvolili na poslanski sedež z bruseljsko plačo in politično imuniteto. Po 15-mesečnem izobraževanju v iliberalnih zaporih bo v novem parlamentu lahko skrbela za kolege, kot so Branko G. in ostali poštenjaki.

Slovenski volivci pa upajo, da bo premier obiskal še čim več košarkarskih, nogometnih tekem, kolesarskih tourov, olimpijskih in vseh drugih iger v tem športno blaznem letu. Slovenski šejki, bančniki in nepremičninski cesarji trdijo, da igre (kruh niti ne) prispevajo še največ k miru in stabilnosti v slovenskem gospodarstvu. Zato mu bodo kupili dveletni abonma za vse košarkarske predstave lige NBA in še za najmanj vse tekme Lige prvakov. Vse za mir v hiši.