(KOLUMNA) Pa sestavite že predračun za to študijo!

Te dni so postale medijsko spet aktualne nekatere zgodbe v zvezi s cepivi proti covidu-19. Po eni strani je splošno sodišče EU presodilo, da evropska komisija z Ursulo von der Leyen na čelu javnosti ni omogočila dovolj informacij o pogodbah za nabavo cepiv proti covidu-19. Skrivnostnost glede takratnih pogodb seveda še posebno bode v oči zaradi dejstva, da so bile takratne pogodbe s farmacevtskimi podjetji povsem nenavadne.

Ampak nenavadno je bilo tudi pričakovati od menedžerjev farmacevtskih korporacij z desetmilijardnimi dobički in več deset tisoč zaposlenimi skoraj hipno preusmeritev njihovih proizvodnih kapacitet. Ljudje na čelu tako velikih podjetij ne dobivajo svojih milijonskih plač zaradi lepih oči, ampak zato da znajo zanesljivo in varno usmerjati korporacijo za tri, pet in deset let vnaprej. Velikim farmacevtom bi bilo v tistem času najlažje počakati leto ali dve, da se razčistijo dolgoročne potrebe po cepivih, potem pa bi po običajnih poteh začeli proizvajati. Če pa so politiki (pod pritiskom zaskrbljene javnosti) hoteli masovno proizvodnjo cepiva takoj, so jim izkušeni menedžerji pač znali zelo hitro napisati ustrezen predračun.

Želijo si analize stanja cepljenih in necepljenih

Ta je seveda vseboval zagotovljene milijardne odkupe cepiva še pred njegovo registracijo – nad čimer smo se tudi medicinski strokovnjaki močno čudili, saj bi v primeru neustreznih registracijskih rezultatov vse naročeno cepivo šlo takoj v smeti. A če je politika EU želela imeti cepivo, je izdane predračune za nove farmacevtske investicije in preusmeritve proizvodnih obratov pač morala plačati. Farmacevtskim menedžerjem bi bilo takrat najbolj enostavno reči: »Ne, ne gremo v tako tvegan posel, ki nas v letu ali dveh lahko ubije! Raje dvignemo roke in počakamo.« In če je politika EU želela imeti za naslednjo zimo zagotovljena cepiva za vsakega državljana EU, je morala plačati predračun za vsa poslovna tveganja (če bi, na primer pandemija ugasnila, če načrtovano cepivo ne bi več učinkovalo zaradi spremembe virusa), ki so jih ob tako nenadnem povečanju proizvodnih kapacitet predvideli farmacevtski menedžerji.

Zdaj, iz časovne distance vidimo, da so farmacevtski menedžerji zares bili vredni svojih milijonskih zaslužkov. Pandemija, vključno z množičnim cepljenjem proti njenemu povzročitelju, je trajala dve leti in za tako kratek čas uvesti in nato spet ugasniti milijardno proizvodnjo nekega cepiva ter pri tem ostati poslovno »živ« – je bil gotovo velik izziv (čeprav so nekateri od velikih proizvajalcev medtem bili v precejšnji krizi, vključno z velikimi odpuščanji in racionalizacijami).

Zdaj, iz časovne distance vidimo, da so farmacevtski menedžerji zares bili vredni svojih milijonskih zaslužkov. FOTO: Blaž Samec/Delo

Dejstvo torej je, da je evropska komisija na pogajanjih s farmacevti morala privoliti v zelo zasoljene »predračune«, to je vsem jasno. Hkrati pa je škoda, da zdaj, ko postaja pandemija zgodovina, še vedno niso razkrite najpomembnejše stopnje in številke pogajalskega procesa. Morda je zdaj, ko je sodišče EU pograjalo evropsko komisijo, ki jo želi Ursula von der Leyen še naprej voditi, prišel čas za razkritje poslovnih dram, ki so se gotovo dogajale ob podpisovanju milijardnih pogodb. Po eni strani zaradi pridobivanja zgodovinskih izkušenj, po drugi strani pa bi iz vsega lahko nastal še kakšen zanimiv film.

Podobno velja tudi za naše sedanje prošnje in tožbe proti državi glede podatkov o učinkovitosti cepiv proti covidu-19. Na NIJZ vsakih nekaj mesecev prihajajo zahteve civilnodružbenih organizacij (na primer Društva za zaščito človeka) za »razkritje podatkov« o učinkovitosti in morebitni škodljivosti cepljenja proti covidu-19 pri nas. NIJZ na tovrstne zahteve stoično in s pravnega stališča povsem korektno odgovarja, da obveznost razkrivanja informacij javnega značaja velja samo za dokumente, ki jih NIJZ že ima v svojih arhivih, nikakor pa NIJZ ni dolžan »na zahtevo« načrtovati in opraviti povsem nove študije, ki bi odgovorila na postavljeno vprašanje. V tem primeru bi šlo za primerjalno analizo zdravstvenega stanja med cepljeno in necepljeno populacijo v Sloveniji.

V petih primerih že priznane odškodnine v skupni višini 260.000 evrov

Dejstvo, da je bilo izvedenih že veliko takih študij v večjih in predvsem zdravstveno-informacijsko razvitejših državah (Danska, Nizozemska, Združeno kraljestvo, Hongkong, Izrael, ZDA). Povsod tam, kjer je omogočena preprosta povezava e-zdravstvenih kartonov in registrov vzrokov smrti na ravni celotne države, so že zdavnaj izvedli analize z zajemom cepljenih in necepljenih prebivalcev v določenem obdobju (navadno enoletnem) ter nato pri enih in drugih analizirali umrljivost (zaradi covida-19 in zaradi drugih vzrokov). Pri čemer so zaradi analiz zdravstvenih kartonov upoštevali ne le starost, ampak tudi različne kronične bolezenske težave. Rezultati tovrstnih analiz prepričljivo potrjujejo, da je bila umrljivost zaradi covida-19 pri cepljenih izrazito manjša v primerjavi z necepljenimi. Hkrati pa je bila umrljivost zaradi drugih vzrokov pri cepljenih bodisi manjša bodisi se ni razlikovala od umrljivosti necepljenih.

A očitek NIJZ je, da nimamo svojih študij. Kar je res in NIJZ lahko očitamo, da tovrstnih prošenj ne sprejme kot izziv. Na primer tako, da naredi natančen predračun za študijo, ki jo pri nas zaradi informacijske nepovezanosti ne bi bilo tako preprosto izvesti kot, na primer, na Nizozemskem, kjer se je treba le usesti za računalnik. Direktor NIJZ bi moral predračun enostavno poslati tistim, ki bi radi podatke, kopijo pa ministrici za zdravje. Pa naj se civilnodružbeniki in politika medsebojno dogovorijo. Drugo vprašanje pa je, ali si direktor kaj takega upa. Saj se ve, kdo ga lahko nastavlja ali odstavlja.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.