V nadaljevanju preberite:

Šolski opis javnega sektorja, povzet po naštetih slovenskih avtorjih, je naslednji: javni sektor je skupek dejavnosti, ki so v javni lasti in jih regulira ter upravlja država na vseh ravneh upravljanja oziroma javne institucije in ki je odgovoren za zagotavljanje tistih javnih dobrin in storitev, za katere se država odloči, da jih bo urejala kot javne zadeve, ker so v korist širše družbe. Javno lastništvo zagotavlja, da ključne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje, komunalne storitve, prometna infrastruktura itd., delujejo v interesu celotne družbe in zmanjšuje tveganje za zlorabe, ki jih lahko prinaša zasebno lastništvo. Cilj javnega sektorja za razliko od zasebnega ni ustvarjanje dobička, temveč zagotavljanje storitev, ki so v javnem interesu in dostopne vsem prebivalcem, ne glede na njihov ekonomski status. Praviloma gre za potrebe, pri katerih tržni mehanizmi ne delujejo dobro; v zdravstvu je to posledica asimetrije informacij, neelastičnosti povpraševanja, moralnih vidikov dobička pri bolezni in zdravju, neizvedljivosti standardizacije zdravstvenih obravnav, naravnih monopolov itd. Prevedimo to v običajni jezik: nobena državna regulacija in nadzor ne moreta preprečiti zasebniku, ki stremi k dobičku, da pri prodaji zdravstvenih storitev zaradi svoje boljše informiranosti ne bi mogel izsiljevati ali naplahtati tako zasebnega pacienta kot države. (V javnem sektorju je motiviranost za dobiček celo premajhna, kar lahko vodi v slabšo produktivnost in učinkovitost, vendar je ta pomanjkljivost odpravljiva z nagrajevanjem po opravljenem delu.)