V nadaljevanju preberite:

Pred več kot dvema desetletjema se je del akademske skupnosti organiziral v gibanje za odprti dostop do rezultatov znanstvenega dela. Večina znanstvenih člankov je bila namreč dostopna le tistim, ki so delali na najbogatejših univerzah, saj so si le-te lahko privoščile drage naročnine na znanstvene revije. Gibanje za odprti dostop je poskušalo spremeniti to situacijo in vzpostaviti osnovno pravičnost: rezultati javno financiranega raziskovanja naj bodo dostopni vsem, znanost pa naj služi dobrobiti človeštva. Po dolgotrajnih procesih in zapletenih pogajanjih je večina znanstvenih ustanov in raziskovalnih agencij sprejela to politiko, tudi Slovenija. Danes moramo raziskovalke in raziskovalci, ki za svoje raziskovalno delo pridobimo domača ali evropska sredstva, rezultate objaviti v odprtem dostopu.

Za trenutek se je zdelo, da bo ta politika končno udarila po vse bolj nevzdržni praksi znanstvenega založništva, ki na leto ustvari več kot deset milijard dolarjev prihodkov. Predvsem komercialni založniki udobno živijo na račun znanstvenega publiciranja, saj glavnino dela brezplačno opravimo raziskovalke in raziskovalci sami: pišemo članke, poskrbimo za lekturo, urejamo revije, recenziramo besedila in – kot kaže moja zadnja izkušnja – po novem tudi oblikujemo članke. Ko sem namreč v objavo in recenzentski postopek oddal svoj zadnji članek, sem moral besedilo prekopirati v posebno vnaprej pripravljeno datoteko, ki je nato zgenerirala članek v obliki, kot bo objavljen na spletni strani te revije – če bo seveda prestal recenzijski postopek in, kar je ključno, če bom zanj plačal 1500 evrov javnega denarja. To je sicer izredno ugodna cena. Za članke, objavljene v odprtem dostopu, pogosto plačamo okoli 3000 evrov, cene pa se raztezajo tudi do 10.000 evrov in več.