V nadaljevanju preberite:

Band Aid je sprožil podobne projekte po vsem svetu – od ameriške različice USA for Africa do jugoslovanske YU rock misije –, a najbolj se je zapletalo prav z britansko skladbo. Bono sprva ni želel zapeti verza, ki poslušalcem sporoča, naj se zahvalijo bogu, da trpijo drugi, in ne oni sami. Spraševal se je, ali ni sporočilo vzvišeno in pokroviteljsko. Geldof ga je prepričal, da gre za kritiko nas vseh, a sporočilo ni bilo vedno tako razumljeno. Predvsem pri poznejših reinkarnacijah, ki so jih ob okroglih obletnicah posnele nove generacije glasbenikov in pevcev, so nekateri opozarjali, da pesem zgolj še reproducira stereotipno upodobitev Afrike kot opustošene celine, »kjer nič ne uspeva« in kjer teče le »voda grenkih solz bolečine«. Te podobe so enačile lakoto v Etiopiji s celotnim kontinentom, ki je zelo raznolik in danes bistveno drugačen kot pred štiridesetimi leti. Utrjevale so staro kolonialno podobo o zahodu kot moralnem rešitelju, Afriko pa postavljale v položaj večnega Drugega, nemočnega, odvisnega in brez možnosti za samostojno prihodnost. Kot je pred desetimi leti v odmevnem komentarju za britanski The Guardian zapisal britansko-ganski glasbenik Fuse ODG, psihološki učinek teh podob pri ljudeh vzbudi sočutje in dobrodelnost, a jih hkrati odvrača od potovanj v Afriko ali vlaganj v njeno gospodarstvo. Takšne kampanje, pravi, so Afriki odvzele ogromno potencialnih investicij in priložnosti za razvoj. Bob Geldof se je na kritike odzval v svoji značilni maniri: »Gre za pop pesem, ne za doktorsko disertacijo. Odjebite!«