ZZZS je povsem nekompetenten pogajalec z zdravstvenimi izvajalci

Večkrat sem že zapisal, da pravkar sprejet predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti ni zdravstvena reforma – ta izraz naj bi bil rezerviran za sistemske spremembe, ki jih lahko prinese le nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

V tem zakonu so namreč najpomembnejši vzroki za neučinkovito in premajhno produkcijo zdravstvenih storitev, zaradi katerih nastajajo nedopustne čakalne dobe in s tem velika tveganja za prepozno odkrivanje in zdravljenje bolezni. ZZZS je po tem zakonu pristojna za organizacijo in sklenitev zadostnega števila pogodb za zdravstvene storitve, vendar jih vsako leto sklene in realizira precej manj od potreb slovenskih bolnikov. Zato nastajajo vrste in njihove žalostne zdravstvene posledice, vključno z nenormalnim razmetavanjem denarja za bolniške odsotnosti.

Alojz Ihan: Raka je s celicami mogoče tudi pozdraviti

V pravkar sprejeti noveli zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZD) gre za samo nekaj tehnikalij, ki urejajo delavnopravna razmerja med zdravstvenimi izvajalci. S stališča zdravstvenih uporabnikov – bolnikov – gre v prvem delu novele za prerivanje okoli precej minornega vprašanja: kje lahko »popoldansko« delajo zdravstveni delavci po tem, ko so že opravili svoj maksimalno dopusten (po EU direktivi) 48-urni delovni teden.

Z omejitvijo »popoldanskega« dela na javne ustanove in njihove plačne tarife bo novela administrativno znižala ceno popoldanskega zdravniškega dela, zato bodo njene praktične posledice odvisne predvsem od vprašanja, kdo bolj potrebuje čezmerno popoldansko delo – zdravniki ali zdravstveni sistem. V vsakem primeru bo del »popoldanskih« zdravnikov ugotovil, da imajo namesto nižjih cen popoldanskega dela raje prosti čas kot »vsi normalni ljudje«. To bo potem tisto ministričino »zanihanje« zdravstvenega sistema, ki bo prineslo manj zdravstvenih storitev in daljše čakalne vrste, intenzivnosti in trajnosti »nihanja« pa seveda ni mogoče napovedati.

Alojz Ihan. FOTO: Jože Suhadolnik

A čeprav sprejeta novela ZZD niti približno ni zdravstvena reforma, ni mogoče zanikati njene politične pomembnosti. Predlagatelj novele vidi prihodnost izvajanja javnozdravstvenih storitev skoraj izključno v javnih (državnih, občinskih) zdravstvenih zavodih. To misel zakonski predlog tudi jasno pokaže v delu, v katerem spreminja urejanje koncesij. Te naj bi po izteku koncesijske pogodbe šle na splošni razpis. To se sliši v redu, naj potencialni izvajalci »po tržnih pravilih« tekmujejo za čim racionalnejšo opravljanje javne službe!

Ampak ne, pred javnim razpisom bi bile storitve iz koncesije najprej ponujene državnim zdravstvenim zavodom, in če bi jih ti »sprejeli«, bi bila koncesija ukinjena mimo kakršnegakoli javnega razpisa ... Torej nič enakovrednega tekmovanja v dobro javne blagajne, ampak odkrito favoriziranje državnih zavodov, pa naj (zdravstveno blagajno) stane, kolikor hoče. To jasno kaže, da je koncesija za predlagatelja novele predvsem nebodigatreba, ki jo je treba ukiniti. V resnici pa je koncesija ena od vrst javno-zasebnega partnerstva, s katerim je mogoče (in ne le v zdravstvu) številne javne službe izvajati z manj vložka in stroškov – če je upravljavec koncesije zmožen gospodarnega in strokovnega upravljanja svojega področja.

A tu je spet problem ZZZS, ki je kot edina neposredna organizatorka zdravstvenih storitev povsem nekompetenten pogajalec za pogodbe z zdravstvenimi izvajalci, saj njeni zaposleni niso usposobljeni za oceno potrebnosti, zahtevnosti in kakovosti izvedbe posameznih storitev. In seveda niti približno ne znajo oceniti vrednosti oziroma cene storitev. Logično bi bilo, da bi imel ZZZS kot edini kupec moč, da od izvajalcev zdravstvenih storitev zahteva natančen opis in specifikacijo posamezne storitve (klinično pot) – sicer jim pač ne plača storitve. Pa je (po ZZVZZ) nima!

ZZZS tudi ni strokovno zmožen (niti zakonsko obvezan), da sproti preverja kakovost izvajanja storitev in v primeru ugotovljenih nekakovosti zavrne plačilo storitve ali pa izvajalcu celo odpove sodelovanje. Pravzaprav si sploh ni mogoče zamisliti, da bi ZZZS strokovno zavrnil plačilo nepotrebne operacije hrbtenice ali prezgodnje operacije sive mrene, čeprav se to dogaja. In čeprav se pogodbeni izvedenci ZZZS vsak dan srečujejo z več sto in tisoč kliničnih mnenj in izvidov, med katerimi so tudi nekakovostni, slabo povedni ali neustrezni za razjasnjevanje bolnikove klinične situacije, ZZZS iz tega ni zmožen potegniti naukov za drugačno sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev.

Prst strica Sama

Zato se ne zgodi, da bi ZZZS namesto slepega, računovodskega plačevanja vsega storjenega začel sistematično zavračati plačila neustrezno umeščenih pregledov, nekakovostnih slikovnih in laboratorijskih preiskav, brez pomenskih kliničnih mnenj, neustrezno indiciranih storitev. Podobno, kot to delajo »prave« zavarovalnice. Odgovorni na ZZZS na tovrstne kritike večinoma odgovarjajo, da za vsebinske strokovne »intervencije« nimajo zakonskih pristojnosti, niti ustreznih strokovnih služb, niti nimajo pravice od izvajalcev zahtevati dokumentov kakovosti (klinične poti, standardni operativni postopki – SOP), na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti nekakovostno izvedeno zdravstveno storitev in zavrniti plačilo oziroma prenehati poslovni odnos z izvajalcem.

Ampak brez teh osnovnih upravljavskih veščin, ki jih mora imeti vsak kupec, ki zavije v samopostrežbo, ni upanja, da bi naš zdravstveni sistem kdaj postal racionalno upravljan. Dokler upravljavec (ZZZS) ne bo znal delati strokovno razdelanih in realističnih pogodb z zdravstvenimi izvajalci, državnimi in zasebnimi, bodo na trgu zdravstvenih storitev vedno »zmagali« bolj racionalni, učinkoviti in poslovno vešči zasebniki. Razen če se jih »ukine«.

Zato se naši upravljavci zdravstva panično bojijo zasebnikov in bi jih v novem zakonskem predlogu najraje kar »izbrisali«. Da bi prikrili svojo upravljavsko nesposobnost. Ampak s tem ne bodo rešili svoje osnovne težave – da ne znajo racionalno upravljati zdravstva.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.