V nadaljevanju preberite:

Pred leti je moj prijatelj Miha Kosovel – filozof, sourednik revije Razpotja in verjetno prvi norec, ki je pred slabim desetletjem začel resno razmišljati o ideji, da bi najina Nova Gorica nekoč postala evropska prestolnica kulture – gojil zamisel o Muzeju osamosvojitev v Ljubljani. Ne, ni tiskarski škrat: ne osamosvojitve, osamosvojitev. V množini. Kosovelove domislice sem se spomnil v zadnjih letih, ko je javnost razburjal Muzej osamosvojitve, dragulj v kroni kulturne politike Janševe vlade.

Takšen muzej bi imel svoj smisel in čezmejni vpliv ravno, če ne bi bil secesionistična propaganda v preobleki zgodovinopisja. Izhajal pa bi iz spoznanja, da je želja po samostojnosti zgodovinsko pogojen, a v času in prostoru tako razširjen pojav, da ga lahko imamo za pomembno občečloveško aspiracijo. In prav Slovenija, ki v svoji himni na najbolj izčiščen način prepeva o viziji mirnega sobivanja enakopravnih in osvobojenih narodov, bi si lahko zadala za poslanstvo, da tej aspiraciji da posebno veljavo, tako da jo prikaže skozi prizmo lastne, specifične izkušnje.