V nadaljevanju preberite:

Kaj pa, če se motim? V pluralistični družbi mora vsak argument, ki želi iskreno poseči v javno razpravo, izhajati iz podmene o lastni zmotljivosti; zlasti ko je govor o usodah drugih. Ko sem prejšnjo soboto pisal o samoprevarah intelektualcev, ki se niso pripravljeni odreči svojim fiksnim idejam, sem imel ves čas v mislih vprašanje: »Kaj pa, če se motim jaz? Kaj pa, če sem tudi sam žrtev samoprevare, čeprav drugačne vrste, kot jo očitam drugim?«

»Čemur smo priča, ni noben 'ukrajinski konflikt', temveč agresija večje države nad manjšo. Naj bodo pomirjeni tisti, ki skočijo pokonci vsakič, ko kdo omeni primerjavo Putina s Hitlerjem in vzhodne Ukrajine s Sudeti. Ne, to ni dobra analogija. Boljša je primerjava z Miloševićem, Donecka in Luganska pa z Vukovarjem in Kninsko krajino. Če je koga ta analogija zmrazila, je na dobri poti.«

To je zaključni odstavek prve honorirane kolumne, ki sem jo napisal za medij nacionalnega dometa. Pisal se je september 2014 in po osmih letih sarkastičnih diagnoz o »sindromu obsedenosti s Putinom« in očitkov o »rusofobiji« danes tezi o Putinu kot resni grožnji za mir v Evropi oporekajo le še posamezniki, ki so oklepajoč se utvar izgubili vsakršno legitimnost.

A ravno tu tiči nevarnost. Kajti če so miselne akrobacije tistih, ki ne zmorejo ponižnosti in priznati, da jih je realnost postavila na laž, zgolj pomilovanja vredne, utegne biti nadutost neuslišanega preroka nevarnejša.