Škodoželjnost na periferiji (2)

Avtor kolumne z naslovom Škodoželjnost na periferiji (Delo,13. avgusta, stran 9) je Luka Lisjak Gabrijelčič (v nadaljevanju LLG). V njej pojasnjuje, zakaj nekateri Slovenci – dopušča možnost, da je teh veliko, morda kar polovica prebivalstva – podpirajo Putinovo Rusijo tudi še potem, ko je izvedla agresijo na Ukrajino.

To ravnanje pojasnjuje z razlogom, ki je vsaj zame povsem nov. Njegovo poreklo naj bi bilo v tem, da je Slovenija periferna država evropskega juga, ki so ga »jedrne evropske države«, predvsem Nemčija in Francija, ob finančni krizi leta 2008 močno prizadele. To naj bi tudi pri Slovencih povzročilo precejšnjo nenaklonjenost do omenjenih držav, ki naj bi jo Putinova propagandna mašinerija dobro izkoristila. Uspešnost te naj bi se odrazila tako, da del prebivalstva v državah juga Evrope ni naklonjen podpori, ki se jo daje Ukrajini v njeni vojni z Rusijo, in kar naj bi bilo še bolj problematično, ta del prebivalstva izraža celo simpatije do Rusije in Putina. K sreči, tako LLG, ravnajo glede tega vladajoče oblasti perifernih držav razumno, kar velja tudi za slovensko vlado.

Tudi pisec teh vrstic je eden »škodoželjnežev«, za katere naj bi veljala gornja razlaga, a ji ne pritrjujem. V nasprotju z LLG se namreč zavzemam za to, da se morija v Ukrajini s pogajanji čim prej konča, poleg humanitarnih pa govori v prid temu mnenju še več drugih razlogov. O teh nekaj več v nadaljevanju.

Ne gre prezreti, da je ukrajinska politika vojaško reakcijo Rusije v nemajhni meri izzvala, kar seveda agresije ne upravičuje, pomaga pa pri njenem razumevanju in vsaj moralno obremenjuje izzivalca. Za Rusijo je namreč nedvomno najbolj boleče povsem neprimerno ravnanje ukrajinske oblasti s prebivalstvom ruskega rodu. Tega izvora je večina prebivalstva v vzhodnem predelu Ukrajine, ruščino kot pogovorni jezik pa je do nedavnega uporabljala približno polovica vseh Ukrajincev. Normalno bi bilo, da bi v Ukrajini živeči Rusi svoj jezik lahko brez omejitev uporabljali in se jim tudi drugih narodnostnih pravic ne bi odrekalo. Žal pa ni tako, saj politika, ki se je do oblasti nasilno dokopala leta 2014, prebivalstvo ruskega rodu obravnava z metodami, za katere smo Slovenci še posebej občutljivi in jih označujemo z besedo fašizem.

Drugi, upoštevanja vreden izziv za vojaški odziv Rusije, je bilo nedvomno to, da so si ZDA Ukrajino vse bolj podrejale in pri tem uporabljale dve orodji, to je Nato in korupcijo. V zvezi s slednjo naj omenim informacijo, ki prihaja iz več virov, da naj bi imele tri ameriške družbe v Ukrajini v lastni kmetijska zemljišča s skupno površino 17 milijonov hektarov, kar je 28 odstotkov površine te države oziroma sedemkrat toliko, kot znaša površina Slovenije. Temu podatku je zaradi njegove grozljivosti – šlo naj bi za novo, v demokratičnem svetu doslej nepoznano obliko kolonizacije – težko verjeti in zato bi bilo normalno, da ga ukrajinska oblast argumentirano ovrže. Če tega ne bo prav kmalu storila, ga bomo sprejeli za resničnega, to pa bo tudi osnova, da se ukrajinsko morijo vrednoti še z enega vidika, ki ne bo neugoden zgolj za sedanjo ukrajinsko oblast, pač pa še bolj za njena zahodna zavezništva.

Pomemben razlog v prid hitremu končanju obravnavane morije je tudi ekonomska škoda, ki jo ima zaradi nje celotna Evropa. Ta se že odraža v sedanji visoki inflaciji, tudi v Sloveniji, še bolj pa skrbi to, da bomo zaradi nje omejili aktivnosti, usmerjene v sanacijo naravnega okolja. Tudi zaradi ukrajinske vojne nas torej v prihodnje čakajo še bolj vroča poletja, kot je bilo letošnje.

Tehten argument, zakaj ne podpirati nadaljevanja ukrajinske vojaške tragedije, je tudi to, da si vojaške zmage Ukrajine v tem primeru ne moremo obetati; verjetnejša je namreč možnost, da bomo zaradi stopnjevanja vojne doživeli nuklearni spopad s posledicami, ki si jih težko predstavljamo.

Pri vrednotenju ukrajinske morije sva z LLG očitno povsem na nasprotnih bregovih. Blizu sva si verjetno le pri ocenjevanju Putina, saj je tudi zame oligarhija način vladanja, ki ga ne gre podpirati. Sicer pa menim, da bi bilo možno obravnavano vojno hitro končati, če bi to ustrezalo ameriškemu kapitalu in aktualni, izrazito nedemokratični politični oblasti v Kijevu. Žal so glede tega resne težave, a upanje, da bo v svetu vendarle prevladala razumnejša politika, še vedno obstaja.