V nadaljevanju preberite:

Ko sem se pred dobrima dvema tednoma z Obale vračal v Novo Gorico, me je pri vstopu v mesto pozdravil vonj po dimu. Prihajal sem z vzhoda, v velikem ovinku od žarišča katastrofe, zato sta me prežemajoči smrad, ki je prodrl v avtomobil, in siva meglica, ki je kot smog v največjih metropolah lebdela nad Goriškim poljem, presenetila in presunila. »To je torej vonj prihodnosti,« sem pomislil.

V zadnjih letih sem prijatelje z različnih koncev sveta – zlasti iz tistega dela, ki je bil vajen zmernega ali vsaj predvidljivega podnebja – večkrat slišal pripovedovati o trenutku, ko so se na oseben način zavedeli podnebnih sprememb. Prijatelji iz Levanta in Kurdistana so mi pripovedovali o suši, ki je v letih pred izbruhom sirske državljanske vojne opustošila ruralne skupnosti; družina nemške prijateljice je izgubila dom v uničujočih poplavah, ki so zajele srednjo Evropo pred devetimi leti; in pred skoraj natanko petimi leti mi je portugalski prijatelj pošiljal posnetke s prizorišča požarov, ki so razdejali pokrajino Leiria.