V nadaljevanju preberite:

Klenk, klenk. Ti dam raje žlico. Ja, žlico. Plehnata skleda, ogromna. V njej zelena domača solata. S česnom. S kolobarčki česna. Vsak kolobarček velik kot noht. Njam. Doma nisem hotela jesti, tako kot sem jedla čez cesto. Sploh solate ali česna.

Tu pa nebesa. Od nekdaj sem se rada potepala. Saj ni bilo treba iti daleč. Dravlje, zdaj povsem pozidane in pripojene k Ljubljani, so bile v času mojega otroštva še vas. Živeli smo v hiši s trikrat tremi majhnimi stanovanji. Nasproti je bila kmetija, kamor sem se tako rada potepla. Vsi so me iskali. Ati, mami, sosedje. Jaz pa na malici.

Tudi ko smo se preselili v Kamnik, je bilo potepanje na dnevnem redu. Tedaj je to nekako sodilo k odraščanju. Najbližji potepinski cilj je bila sosednja hiša. Moj stari oče, ata Jožko, je malical in jaz z njim. En košček kruha. Ena rezina salamce. En kolobarček česna. En kozarček izabelinega grozdnega soka.