V nadaljevanju preberite:

Leto za letom ista drama. Trajala je ves zadnji teden oktobra in se umirila prvega novembra dopoldne. Moja teta M je gnjavila mojega ata J, da je treba v točno določeni cvetličarni prevzeti ikebano in jo odpeljati na kamniške Žale. Določeno je bilo ozko terminsko okno. V trajanju največ ene ure: ne prej kot po oni maši, vendar najkasneje do poldneva. Teden prej sta se teta M in ata J nekajkrat na dan burno prerekala, saj boš, saj bom, joj, da ne boš prezgoden/prepozen, lepo te prosim, vsaj letos mi zaupaj, ampak da res ne boš pozabil. In potem spet od začetka, dokler ni prišel prvi november popoldne in se je evforija umaknila molitvam. In, kot so temu rekli moji neusmiljeno črnohumorni otroci, se je bilo treba iti kazat na britof. Ščipanje v lička pa joj, kako si zrasel, to jim je bilo res zelo pri srcu.