V nadaljevanju preberite:

Čez natanko sedem dni bo, na Prešernov dan, moja Gorica slovesno prevzela naslov evropske prestolnice kulture za leto 2025. Pravim »moja Gorica«, ker tako govorimo tudi na slovenski strani meje, v Novi Gorici.

No, vsaj tako se mi zdi. Empirična raziskava bi lahko preverila, kako prebivalci Nove Gorice v resnici imenujejo svoje mesto, s pridevnikom ali brez njega, v katerih kontekstih uporabijo uradno in v katerih skrajšano različico, kako uporabljajo pridevnik (tu bi »goriški« nedvomno imel velik naskok pred »novogoriški«) in kako imenujejo same sebe. Razgiban mozaik jezikovnih praks, ki bi jih izrisala takšna raziskava, bi ponudil zanimivo lino v večplastnost obmejnih identitet.

Prav zaradi te večplastnosti je Nova Gorica sploh dobila naslov evropske prestolnice kulture. Že začetni projekt je predvidel ponujeno roko onkraj meje, saj je bilo jasno, da je prav čezmejnost tista razsežnost, ki daje mestoma – sicer stisnjenima v periferni kot obeh nacionalnih držav – poseben šarm in ju dela zanimivi.