
Neomejen dostop | že od 14,99€
V prvih desetletjih po španski tranziciji v demokracijo, ki bo letos praznovala petdesetletnico (in od katere so tudi naše postkomunistične družbe uvozile pojem »tranzicije«), se je v javni razpravi uveljavila ideja »tretje Španije«, la tercera España. To je zgodovinski pojem, vendar z etičnim in normativnim nabojem.
Ideja je preprosta. V državljanski vojni sta se spopadli dve strani. Na eni strani republikanske oblasti, ki po tesni zmagi Ljudske fronte na volitvah spomladi leta 1936 niso mogle obrzdati radikalcev v svojih vrstah in preprečiti drsenja mlade republike v kaos, na drugi reakcionarni vstajniki. Slednji so se naslonili na nacistično Nemčijo in fašistično Italijo (ki sta po nekajletnem trenju zaradi vplivnih sfer v srednji Evropi prav v Španiji našli skupni jezik) ter začeli posnemati njune prakse, začenši s sistematičnim terorjem in množičnimi poboji.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji