V kolumni preberite: 

Stojim na bosansko-hrvaški meji in gledam v neskončno kolono vozil, ki čaka, da bo vstopila v boljši svet. V Evropsko unijo – obljubljeno deželo, ki pomeni red, mir in blaginjo. Pomikamo se počasi. Po polžje. Sonce neusmiljeno pripeka. Z bodečo žico, jeklenimi bodicami in protipehotnimi ovirami obdani portal, ki se v daljavi pne v nebo, sporoča ostro ločnico med prav in narobe, med redom in kaosom, življenjem in pogubo, hotenim in tistim, česar nočemo. Ločuje med evropskim in neevropskim. Lučaj zahodno od portala je pločevinast objekt s klimo, podatkovnim vozliščem in nekaj okenci, skozi katera uniformirani uradniki in uradnice skrbijo, da je dobrodošlica v šengensko deželo primerno artikulirana. Ko se po uri premikanja približaš poslopju, te najprej zadene pomenljivo dejstvo, da dobrodošlico celotnemu konvoju izreka ena sama oseba. Preostala uradna telesa pa s šopi papirjev begajo naokrog, se izogibajo očesnemu stiku in s smrtno resno obrazno mimiko, ki je tipična za uniformirance, skrbijo za vtis, da opravljajo delo, ki je veliko pomembnejše od zagotavljanja mejne kontrole.