Kako bi drevesa izstopila iz sence neznatnega človeka

Kaj ni videti tako, da se radovedni človek uči hitro, človeštvo pa je precej počasno pri učenju, in tudi nauči se ne prav veliko? Medtem ko se posameznik hrepeneče zaveda, da mora v življenju zasaditi tudi drevo, padajo pod uničujočimi sekirami civilizacije neskončno prostrani (pra)gozdovi. Smešen paradoks človeške kratkovidnosti.

V pariški Fundaciji Cartier za sodobno umetnost je do 10. novembra na ogled zanimiva razstava Nous les Arbres, na kateri botaniki, umetniki in filozofi z vseh koncev planeta izpostavljajo človekov zaslepljeni, čeprav v zadnjih desetletjih vendarle počasi prebujajoči se pogled na dogajanje na Zemlji. Antropocentrizem nas bo vse pokopal pod seboj in tudi z zoocentrizmom se ne bomo odrešili, morda pa v stiski ne rečemo kar tjavendan, da se je treba okleniti poslednje bilke. Da, rastline, sploh drevesa, so tiste, ki vedo veliko več, kot zmoremo misliti mi, zato lahko človeštvu preprečijo, da si okrog vratu usodno zadrgne zanko.

Razstava ne razkriva le lepote dreves, saj jim to tako in tako priznavamo od nekdaj. Kdo pa se še ni kdaj zagledal v kakšen prečudovit hrast, lipo ali oljko, morda v krošnjo platane, tudi v veje visoke smreke? Precej pomembnejše je zavedanje, da imajo drevesa izjemne sposobnosti, od čutnega zaznavanja in komuniciranja do pomnjenja in pripravljenosti na sobivanje, prilagajanje, ter ne pozabimo na njihovo ljubezen do otrok. Občutljiva so in pametna hkrati. A kako je mogoče, da so vse manj neznanka komaj sedaj, ko človeštvu preti ekološki vozel? Zato ker delujejo rastline, kakor sporoča razstava, popolnoma drugače kot ljudje in živali; sploh pa naša definicija inteligence ni nujno ne prava ne edina … In ker ni dobre umetniško-znanstvene ekspozicije brez izbornega komplementarnega čtiva, kaže vzeti v roke (ob že domala vsem znanem Skrivnem življenju dreves Petra Wohllebna) recimo Revolucijo rastlin italijanskega botanika Stefana Mancusa, potem pa naj se zeleni prevrat vsaj intimno začne. Lahko se začne, kajti, kot zapiše Mancuso, »so rastline že izumile našo prihodnost«.

Kdo bi si mislil, a marsičesa je »kriv« pametni Aristotel. Kakor v predstavitvenem govoru razmišlja soustvarjalec razstave, francoski botanik in avtor več knjig Francis Hallé, je prav véliki starogrški mislec določil naše napačno razmerje z drevesi. Klobuk dol pred njegovim civilizacijskim prispevkom, toda do rastlin ni imel nikakršnega odnosa, posledice česar občutimo še danes: kot nezavedno prevladujočo slepost, kar predsodek, da so manj zanimive, tudi manj vredne in malo pomembne. Za Aristotela je bil po duši – jasno da – na prvem mestu človek: ker smo inteligentni. Na drugo mesto je postavil živali: ker čutijo. (Zato pa tako grajamo malčke, češ, ubogih mačk se ne vleče za rep, in hkrati vedno lačni še naprej koljemo krave …) Šele kot tretje so bile za filozofa zanimive rastline: ker pač samo so. Kdo bi se potem pretirano vznemirjal, kadar malček zmečka trobentico in ko otrok lomi veje drevesa, s katerega trga češnje? … A najbrž prav zato šele zdaj tudi (kakšnega) zahodnega človeka zaskrbi, ko pod ostrimi sekirami padajo drevesa in ker v požarih izginjajo prostrani amazonski pragozdovi. Skoraj vsi pa smo žalobni, ko se samo spomnimo, kako je zaradi možganskega vnetja v berlinskem živalskem vrtu čisto prehitro poginil polarni medvedek Knut.

A kako bi sploh lahko množično žalovali za rastlinami, ko pa jih niti lingvistično ne spoštujemo? Opisati nekoga z glagolom vegetirati ni ravno kompliment … In vendar je vegetativni, rastlinski svet, kakor se zlagoma vse bolj zavedamo, še kako živ in živahen, celo bistveno dlje od človeškega: človek ni starejši od 300.000 let, drevesa so na zemlji že več kot 385 milijonov let. Vedo marsikaj, o čemer se nam niti ne sanja. Kakor razlaga Hallé, znajo reševati probleme, s katerimi se spopadajo, posebno tiste, povezane s preživetjem in dobrim počutjem, saj se znajo učiti in si zapomnijo, česar so se naučile, sposobne so predvideti … Zakaj imam že nekaj časa občutek, da je sobna nolina dojela, kako jo vedno znova zavrtim k soncu in zato se ne steguje več toliko proti močni svetlobi?

Pred dnevi so francoski znanstveniki iz Toulousa in Pariške regije objavili, da utegnejo biti razmere na zemlji, kakor nakazujeta nova modela podnebnih predvidevanj, ob prelomu stoletja še hujše, kot so izračunali do zdaj. V primerjavi z obdobjem 1880–1919 bi se temperature povprečno lahko zvišale za dve stopinji Celzija (tako bo v najboljšem primeru) do kar sedem stopinj, in ne le za največ 4,8 stopinje Celzija (po najbolj črnem scenariju). Čas je torej, kot že dolgo bijejo plat zvona ekologi in za njimi politiki, za zeleno revolucijo, intimno in kolektivno. Čas je napočil domala za vse, in zato je svojo nalogo v zelenem prevratu v ponedeljek »opravil« tudi sodnik v Lyonu: vsakršnih grehov je (politično?) opral aktivista, ki sta pred časom iz višjih, podnebnih vzgibov snela z javne stene portret predsednika Emmanuela Macrona. Prvi med Francozi da je premalo ekološko dejaven, a ima v rokah tudi okoljske škarje in platno … Zlahka si je predstavljati, kakšen ideološki vik in krik so zagnali ob sodnikovi metafori, češ, ko zagori v hiši, je treba s sten sneti slike in, kot je mogoče (neanarhično) dodati, odnesti iz nje tudi nebudnega človeka … Zato da bi ga rešili, seveda. Ljudje pač nismo ciprese, ki vedo, kot so ugotovili v Valencii in človeštvu razlaga botanik Francis Hallé, kako se zaščititi pred požarom. Pri 60 stopinjah Celzija izločijo iz sebe v zrak vse gorljive pline, kot »zbiralnik vode« pa jih ognjeni zublji ližejo zaman.

Prastara moč tihih rastlin se zdi fascinantna in pračloveška kratkovidnost še vedno moderna … Kako je mogoče, da mogočna drevesa, vselej pri miru, a tako nemirna v sebi, ne stopijo iz dolge sence neznatnega človeka? Ker so, takšna, kot so, modra in nepremična, ves čas naša zelena revolucija …