Med »nič« in »vse« je množica pomensko ustreznejših odtenkov

Ni vse ideologija, še zdaleč ne, in vendar je lahko domala vse ideološka manipulacija, jezik prav tako. Težko bi bilo drugače, saj besede vedno bolj ali manj sproti odslikavajo resničnost, ta pa ni nikoli povsem neobčutljiva za ideologije, katerekoli že. Tako je bilo nekoč in nič drugače levo-desno ni danes: samo odprimo (svetovno) časopisje in berimo o čemerkoli, tudi o osrednji problematiki sodobnega časa, ekologiji.

Nad ideološkim pritiskanjem na jezik se kajpada ne moremo čuditi, saj so, kot pravi predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič, »določene skupine vedno želele prek jezika vplivati na druge«. Od nekdaj ugrabljajo besede, »a ne le kot zaporedje zvokov in črk«, ampak jih izrabljajo tako, da jih »polnijo z novo vsebino«. »Najbolj očitno se je to dogajalo sredi 20. stoletja, ko je vsaka od vodilnih ideologij v matični državi gojila govorico, ločeno od običajnega jezika. V nacizmu, denimo, so nekatere pojme poimenovali z besedami, s katerimi jih prej niso. Izbranim izrazom so dodali na novo skonstruiran pomen, »ki je potem, ko je bil nacizem premagan, spet izginil«.

Drugotna vsebina je počasi zbledela. »Kako je bilo s tem pri nas, je že pred časom v knjigi Jezik, ideologija, Slovenci zanimivo pisal Slavoj Žižek ... Tako nedolžna beseda, kot je tovariš, na primer, je bila najprej ena od najpogostejših slovenskih besed, zdaj pa smo jo popolnoma izgnali iz jezika tudi na mestih, kjer bi lahko ohranila pomen, ki ga je imela v 19. stoletju.« Čeprav je v tovarištvu poudarjeno bratstvo, »danes namesto tovariš ali tovarišica raje s tujko rečemo kolega oziroma kolegica«. Očitno še ni minilo dovolj časa, da bi lahko izraz razbremenili ideologije in »ga še dolgo ne bomo, kajti v prejšnjem režimu je dobila res močno konotacijo«.

Levo, desno, sem in tja

V jezikovni dinamiki, in jezik je nekakšen perpetuum mobile, se izrazje ves čas ideološko manipulirano pomika levo in desno, naprej in nazaj, saj vemo, kaj se je – še ne tako dolgo nazaj in k sreči za krajši čas – zgodilo z besedo sproščenost in koliko smo se je potem, pa čeprav nam je tako domača, podzavestno ali hoté izogibali; seveda krivično do tega lepega izraza in vendar samocenzurno zato, da nas ne bi morda počez lepili na politiko, ki je izraz ugrabila in ga niansirala po svoje. Z besedami je pač pogosto križ (a kaj bi jamrali), »nič manj s tistimi, o katerih verjamemo, da jih razumemo. In vendar vsak drugi Slovenec najbrž različno dojema celo izraze, kot so ljubezen, sprava, enakopravnost in pravičnost,« pravi Ahačič.



Zmotno mislimo, da je človeško razumevanje univerzalno, v resnici se manj razumemo, kot si predstavljamo, da se, »kar potem s pridom izkoriščajo ideologije. [...] Že Umberto Eco je opazoval, kako lahko določena beseda, recimo ime nekega zdravila ali sladila, sprva vzbuja v nas lepe občutke, ko pa je v časopisu objavljen prispevek o njegovi kancerogenosti, dobi v trenutku negativen predznak. Mislim, da se prav zdaj to dogaja z mesom.« Medtem ko ga večina brez zadržkov jé naprej, pri nekaterih že »poraja najslabše možne asociacije«. V tem ekološko problematičnem svetu – ko se v ospredje, tudi povsem spontano in neškodljivo, pomika izrazje, kot je vzdržnost, odrekanje, sortiranje, recikliranje, vegetarijanstvo, veganstvo, je podobno kot meso vse bolj na tnalu plastenka, ki jo bo nemara preglasila spet steklenka ... Zanimivo pri tem je, dodaja Ahačič, da »je tako z vsemi koncepti, ki jih posvoji politika: kar se prav zdaj jezikovno dogaja celo z volkom« in medvedom, da ne napišemo, kaj smo pri nas pred leti naredili z ograjo, zlasti žično, in kako je nasploh in širše z okoljem.

Guardianova jezikovna politika o okolju

Pred meseci so pri levo usmerjenem Guardianu, kjer je zaščita planeta že leta v vsebinskem ospredju, predstavili novo jezikovno politiko – izbrali so besede in besedne zveze, ki jih po novem uporabljajo pri upovedovanju okoljske tematike. Cilj je »znanstvena natančnost« v »poštenem odnosu« do bralcev, preciznosti pa v medijskem diskurzu velikokrat primanjkuje. Zato namesto o »podnebnih spremembah« po novem raje – takšno je priporočilo, ne zapoved – pišejo o podnebni krizi (climate crisis), tudi o podnebni izrednosti ali urgentnosti, morda nuji (climate emergency), celo o podnebnem zlomu (climate breakdown), kakor je po angleško menda že primerneje reči global heating (prevedli bi globalno pregrevanje) in ne več global warming (globalno segrevanje).



Podnebne okoliščine so menda preresne, če ne kar katastrofalne, da bi jih lahko še naprej pasivno opisovali s preveč nevtralnimi spremembami, je Guardianovo jezikovno ostrenje (pri liberalnem švicarskem Le Tempsu mu pravijo »dramatiziranje«) pojasnila javnosti odgovorna urednica Katharine Viner. Lingvistično da je treba slediti realijam: torej je okoljsko nujno strezniti ljudi, na kar je že septembra lani opozoril generalni sekretar ZN António Guterres, ko je v nagovoru »prijateljev planeta Zemlja« poudaril, da so podnebne spremembe ključni izziv našega časa. »Neposredno se soočamo z eksistencialno grožnjo.«

Pri Guardianu nizajo še druge primere nove jezikovne rabe iz kompetentnih ust znanstvenikov, ki jim potem sledijo tudi v političnih kontekstih: britanski poslanci, denimo, so spomladi podprli predlog laburistov, da je treba uradno razglasiti podnebno in okoljsko izrednost, in tudi papež govori o podnebni krizi. Podobno se pri britanskem časopisu »po zgledu znanstvenikov« odmikajo od podnebnih skeptikov (čeprav so ti morda zadržani do pretiravanja s človeško krivdo za CO2) k ustreznejšim podnebnim zanikovalcem, saj da je samo tako mogoče uravnovesiti razprave o podnebju ...

Možen pogled

Vse to lahko, kajpada, prenesemo v vsako jezikovno okolje (tudi v prislovično zamudniško slovensko), kjer se zdi, da so razmere, politično in medijsko, niansirane vse bolj črno-belo popreproščeno: od pretirane jezikovne mlahavosti pri (ne)izbiranju besed (pritlehno, da ne bi rekli bobu bob) do apokaliptičnega izrazja; četudi iz najbolj vzvišenih namenov. Upati je, da v vesoljnem potopu – naj je to ekonomska kriza, migracije, ekologija, kapitalizem, EU, Evropa, Rusija ali ZDA ... – vendarle še nismo, zato se kaže vprašati, kako bomo popisali planet, ko nas bo morda res uničujoče zalilo. Z ekstremi, ki se jih je mogoče nevarno nalesti na neobčutljivih družbenih omrežjih, morda kaže biti lingvistično previden na vseh področjih, med »nič« in »vse« so najbrž semantično ustreznejši odtenki, ki bi jih morala definirati odprta jezikovna politika (resnega časopisja, ki brani vrednote, kot je človekoljubje), v nasprotnem lahko besedila psihološko delujejo večinsko odbijajoče, saj plašijo, intimno in kolektivno.



Po Ahačiču so skrajnosti vedno »dvorezen meč, kajti v trenutku, ko začnejo novinarji zavestno operirati z jezikom, pa naj bo njihov namen še tako dober, služijo izbrani ideologiji«. Takšno poročanje da ima lahko določen vpliv, vendar skromen in površinski, sploh pa »je doslej še vsaka manipulacija, tudi takšna za dobro, privedla do protireakcije. Do neke mere je torej nevarna, zato ker podcenjuje ljudi«, njihove kognitivne sposobnosti. »Da bi ideologija lahko segla zares globoko, mora udarjati karseda močno, kajti jezik, ki ga poslušamo ali beremo v medijih, je samo manjši del splošnega življenja jezika.« Posamični streli učinkujejo le medlo, zato ... tudi če v posameznih časopisih ali člankih zasledimo določeno ideologijo, »ta še nima statusa splošnosti«.
 

Vsaj kolikor toliko razložiti svet

Medtem ko pri Guardianu ideološko ostrijo okoljsko retoriko, so pri omenjenem švicarskem Le Tempsu, denimo, previdnejši, češ, ustrezno je bilo preiti iz podnebnih sprememb v podnebno segrevanje, ni pa še čas za podnebni zlom. Sploh pa da ni primerno, kot je za domačo javnost komentiral odgovorni urednik Stéphane Benoit-Godet, s priporočili zapovedovati niti besed niti linije razmišljanja, čeprav so načela, ki jih zagovarjajo pri dnevniku, jasno izrisana: »Naša smer je hkrati liberalna in humanistična. [...] Kljub pestrosti političnih pogledov znotraj redakcije jih uglašujemo z vrednotami, kot so demokracija, tržna ekonomija in inovativnost; še pred petimi leti smo govorili o napredku.«

Brati je še, da jim vse to »ne prepričuje, da bi pisali o ljudeh, ki razmišljajo drugače, in da ne bi kritizirali onih, ki so jim blizu v smislu občutljivosti«. Zato zavestno ohranjajo raznovrstno izrazje ter se ne zapirajo v zamejen besednjak, saj je nemara samo tako mogoče kolikor toliko primerno sociološko razložiti zapleten sodobni svet. Ta se spreminja bliskovito hitro, jeziki, eni ga dohitevajo bolje in drugi slabše, pa pri tem razkrivajo nacionalno mentaliteto, sociologijo in psihologijo; kar je, med drugim, zlasti očitno pri družbeni feminizaciji (poklicev in poimenovanj). Že pri jezikovnem odnosu do temeljnega, torej ženskega, se razkriva, koliko je v kakšni družbi iskrenega vzklikanja: Naj živi različnost!
 

Še vedno svobodni

A vrnimo se h Guardianu in njegovi jezikovni politiki na področju okolja. Raziskovalec Kozma Ahačič ga prebira »redno, rad imam njihove prispevke, zlasti recenzije, mislim, da se večkrat borijo za prave stvari, hkrati pa sem prepričan, da so s takšnimi jezikovnimi napotki naredili veliko napako. Sami sebi pljuvajo v skledo.« Vsak ideološki poseg, naj so nameni še tako lepi in jih vodi plemenita želja popravljati svet, »ne vodi drugam kot k strahu«. Ugrabljene in zlorabljene besede plašijo in so, kot se ne more pokazati drugače, vsaj na koncu ne, vedno slepa ulica. »Zato ker je pot od sprememb v družbi do sprememb v jeziku mnogo naravnejša, kot je pot za spremembe v družbi prek manipulacij v jeziku.« To si velja zapomniti, v imenu prostosti ... Ahačič je prepričan, da je naš prostor za zdaj »jezikovno še svoboden«.