V nadaljevanju preberite:

Kdor je spremljal odzive na vojno v Ukrajini, je takoj opazil spremembo v tonu Zmaga Jelinčiča. Nič več ne brani Janševe politike, temveč njegov proukrajinski kurz napada z najostrejšim besednjakom. Slab znak za vladno koalicijo: naša kukavica ima namreč tudi podganje nagone; njen beg z ladje je vselej slaba novica za njene krmarje.

Diskurz, ki ga Jelinčič uporablja v svoji kritiki »pretirano prozahodne usmeritve« slovenske politike, tudi tokrat ni njegov. Svoje predvolilno jajce je posadil v gnezdo, ki so ga skrbno gradili levičarski in levosredinski mnenjski voditelji. Nostalgija za neuvrščenostjo, mehka rusofilija, »oboji so enako krivi«, »ne mešajmo se v tuje spore« …

Prepričanje, da evroatlantski jopič utesnjuje potenciale slovenske zunanje politike in jo podreja »globalističnim interesom«, so dolgo sejali najuglednejši udeleženci »strateških razprav« v slovenski javni sferi. Zdaj, ko je prišel čas žetve, se utegne z njo okoristiti najbolj oportunistični akter slovenske politike.