(KOLUMNA) Trump in WHO

Nezadovoljstvo z delovanjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je ameriški predsednik Donald Trump prvič izrazil ob izbruhu pandemije covida-19, ko je presodil, da je WHO januarja leta 2020 pod vplivom kitajske oblasti močno zamujala pri razglasitvi pandemije in tudi pri priporočilu, naj se prepovejo vse potniške povezave s Kitajsko. Potem je sam, kljub nasprotnemu mnenju WHO, sprejel odločitev o prepovedi potovanja iz Kitajske v ZDA. Aprila 2020 so ZDA napovedale umik financiranja. Trump je WHO obtožil, da se je prepozno odzivala na pandemijo covida-19 in da je preveč pod vplivom Kitajske.

Potem je maja leta 2020 administracija predsednika Trumpa vzpostavila Operacijo Warp Speed (OWS) – javno-zasebno partnerstvo za pospešitev razvoja, proizvodnje in distribucije cepiv proti covidu-19. Ta je bila ključna za razvoj in prevlado mRNK cepiv proti covidu-19, saj je zagotovila več kot 18 milijard dolarjev za raziskave in proizvodnjo cepiv, ključna podjetja, kot sta Pfizer-Biontech in Moderna, so prejela sredstva ali logistično podporo za pospešitev kliničnih preizkušanj in proizvodnje. V koordinaciji z ameriško akcijo so maja leta 2020 na donatorski konferenci, ki jo je gostila evropska komisija, zbrali 7,4 milijarde evrov za financiranje razvoja cepiva in zdravljenja covida-19. Posledica Operacije Warp Speed je bil še nikoli viden pospešek pri razvoju in registraciji cepiv proti covidu-19, ki so bila prvim prejemnikom na voljo še istega leta.

Junija 2020 je Bela hiša formalno začela postopek izstopa ZDA iz WHO, kar bi se uradno uveljavilo julija 2021, a ga je prej preklical naslednji predsednik, Joe Biden. Trump je izstop oziroma prenehanje financiranja utemeljeval s pretežno udeležbo samo nekaj najrazvitejših držav v proračunu WHO – od pet milijard sredstev jih po dobro milijardo prispevajo ZDA, evropske države in sklad Billa in Melinde Gates skupaj z združenjem GAVI. Vsi preostali pa niti milijardo, pri čemer v uradniških in odločevalskih strukturah WHO izrazito prevladujejo uslužbenci in funkcionarji iz manj razvitih držav. To zadnje je sicer preprosto pojasniti z dejstvom, da so zaposlitve v WHO za ljudi iz manj razvitih držav pač finančno precej bolj zanimive kot za kandidate iz razvitih držav, kjer posebnega (finančnega) navdušenja nad tovrstnimi zaposlitvami ni.

V letu, ko je predsednik Trump prekinil financiranje WHO, je ameriška administracija sicer znaten del »umaknjenih« sredstev namenila programu USAID, s katerim je financirala zdravstvene programe v manj razvitih državah, vendar brez posredništva WHO. To kaže, da Donalda Trumpa v WHO moti predvsem to, da v njem ne odločajo tisti, ki so največji vplačevalci denarja, torej predvsem ZDA, sploh če računamo, da je ameriški tudi sklad Billa in Melinde Gates.

Osnovno delo WHO – cepljenje vseh otrok in posredovanje v humanitarnih katastrofah – je nepogrešljivo. FOTO: Houssam Shbaro Anadolu Via/AFP

Po drugi strani je Donald Trump v vrtincu pandemske krize verjetno prezrl, da so vsakdanje odločitve in naloge WHO precej manj dramatične, kot so bile v nekaj mesecih začetka pandemije. WHO je v prvi vrsti namenjen dopolnjevanju delovanja zdravstvenih sistemov v manj razvitih področjih sveta. Organizacija zagotavlja tehnično podporo, financiranje in distribucijo cepiv, kjer tega države nimajo urejenega; zagotavlja tudi hitro humanitarno pomoč v primeru naravnih nesreč, vojn in izbruhov bolezni, vključno z distribucijo zdravil, cepiv in medicinske opreme.

Ne nazadnje vodi tudi globalne programe za izkoreninjenje bolezni, kot sta poliomielitis in malarija. Za vse te naloge je proračun WHO razmeroma nizek (v višini proračuna našega ZZZS), »nadomestne« organizacije, ki bi opravila delo WHO, pa preprosto ni. Nihče drug ne bo po nerazvitih državah šolal cepilcev, pripravljal cepilnih mest, skrbel za pravilno zbiranje, prevoz in razdelitev cepiv. Brez delovanja WHO bi več milijonov otrok spet ostalo brez osnovnih cepljenj in posledično bi umirali za boleznimi, ki jih je razviti svet že zdavnaj obvladal.

Zato ne glede na izstop ZDA iz Svetovne zdravstvene organizacije ta ne bo mogla prenehati delovati, večina izpadlih sredstev bodo verjetno nadomestili prav z ameriškim denarjem, le da bo, podobno kot med prvim izstopom, prišel po stranskih poteh, na primer prek združenja GAVI (Global Alliance for Vaccines and Immunization). Osnovno delo WHO – cepljenje vseh otrok in posredovanje v humanitarnih katastrofah – je nepogrešljivo.

O politični dimenziji WHO pa se je med teoretiki zarot med pandemijo covida-19 neokusno pretiravalo. WHO v razvitem svetu v resnici nima nikakršne politične ali odločevalske moči glede zdravstvenih vprašanj preprosto zato, ker imamo številne večje, bolje financirane in našim potrebam prilagojene institucije – Center za kontrolo bolezni (CDC) v ZDA in Evropski center za kontrolo bolezni (ECDC) v EU.

Zdravstveni standardi razvitega sveta so precej večji od tistega, za kar se bori WHO in naj bi bil minimum, ki ga mora biti deležen človek, ki se rodi v 21. stoletju. In tudi v bodočih morebitnih zdravstvenih krizah bodo naše institucije zasnovale in organizirale precej obsežnejše ukrepe, kot bi jih WHO, ki skrbi izključno za minimum manj razvitega sveta. Tako, kot se je izkazalo tudi med pandemijo.

Na neki način je zato tragično, da tisti minimum solidarnosti, ki bi ga bili razviti ob vsem svojem bogastvu morali biti pripravljeni deliti, s Trumpovo odločitvijo spet postaja interesna trgovina oziroma pravilo: kdor plača, naj tudi odloča. Čeprav za večino »umazanega dela«, ki ga mora WHO opraviti na terenu, večina bogatih plačnikov niti ne želi vedeti, kaj šele operativno odločati.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.