V nadaljevanju preberite: 

V prvih letih obstoja naše družine nam je življenje popestrila otroška igračka v obliki klaviature, ki jo je prvorojenec, skladno z zvoki, ki jih je proizvajala, poimenoval »lala«. Lala je posnemala več inštrumentov, imela pa je tudi spomin, da si lahko odigral, posnel in pozneje predvajal lastno melodijo, nekaj bolj znanih viž pa so vanjo shranili že v tovarni. Lala je bila ves čas v pogonu, najpogosteje je na ves glas igrala vnaprej shranjene melodije in to – v glasbenem žargonu da capo al fine oziroma jovo na novo ... Meni, ki sem sprva kot učenec klavirja v nedogled preigraval lestvice, prstne vaje in Czernyjeve etude, kasneje pa kot srednješolec za sintesajzerjem v klepanju in neskončnem poslušanju in piljenju glasbe preživel lep del mladosti, je bilo lalino lajnanje nemoteče, mojo boljšo polovico pa je spravljalo ob živce. Predvsem zato, ker se ti je po določenem času lalina melodija, hočeš nočeš, vtisnila v spomin, in je, čeprav je lala že zdavnaj obmolknila, še vedno da capo al fine odzvanjala v glavi.