Draga naša Lidija

Na Radiu Kva-Kva je ta teden najbolj poslušana Draga naša Lidija. Najbrž zaradi besedila, ki ga je po znanem Zoranu Predinu priredil Neznani Trubadur. Avtor ponarodele, pravi, da je svoji ljubi Lidiji v vojaško službo poslal paket in stvari, ki si jih je vedno želela: trojne SMB najlonke s črto, 132.000 evrčkov za leto službe, služben audi ku-ku 3 in kvinto, da si lahko zapoje v terci. Najbolj logično je, da je dobila služben audi, ker ji v službo eno leto sploh ni treba in bo audi počival. Plača pa gre iz očitno nevarno prebogatega državnega maščovja. Kdo bi ta strošek sploh opazil?

Vizionarska Zoranova pesem v priredbi pravi: »Draga naša Lidija, že dolgo si na plaži, čeprav je daleč Kikinda in še dlje Budva, si v naših srcih ti. Če pa kdaj ti bo hudo, ko ležala boš na plaži, zavriskaj si jodlodidi, umrite gušteri! Doma te vsi pozdravljamo, ata, mama, boter Vinko, gospod župnik, Šeka in pujčeki. Mi zdaj vsi mirno spimo, ker vemo, da naše premoženje (bit-kojne) še zmeraj čuvaš ti!«



Si mislite, kako bi nam bilo, če ne bi imeli Lidije. Kam vse bi izpuhtelo slovensko bogastvo! Zato je tistih 132.000 evrčkov navaden prdec v primerjavi z zaslugami pri ohranitvi slovenske ekonomske podstati. Zaslug nima zgolj in edino Lidija. Narod bo z zlatimi črkami zapisal tudi Damjana Beliča, Igorja Kržana, pa Mira Cerarja in še lep spisek vseh, ki se zaklinjajo, da niso politični botri. So sicer botri, ampak nikakor ne politični. Zato je tudi povsem razumljivo, da SDH že ne bo razkrival časnikarjem stroge tajne o tem, s kakšnimi recepti in tehnologijo uspeva našim Lidijam in njihovim botrom spreminjati svet. Kakšna domišljavost in kakšna prevzetnost slovenskih medijev. Ko bom velik, bom Lidija tudi jaz!

Skoraj zagotovo pa ne bom dr. Dimitrij, ki ga najbolj v življenju moti Marjan Šarec, ker mu dopoveduje, da je slep. Dimitrij mu oporeka, da on že ni slep, da dobro vidi tudi zato, ker so bili njegovi predniki partizani, da je največji Marjanov greh njegova bujna domišljija zunaj časa, ker obračunava z večinoma mrtvimi ali čudaškimi nasprotniki in da se mu še v Bruslju smejijo, ker nacizma in nevarnega fašizma sploh ni. To je res eno najnevarnejših Marjanovih stališč, s katerim je nujno takoj obračunati. Zdaj nam je lažje pri duši: fašistov in nacistov ni, Tajani se je zmotil (»i tako sedam puta«), Salvini in Le Penova sta čudaka, hajmatdinst in Orban nastopata le pri kakem Orwellu. Zares nevarni so komunajzarji. Ti pa niso večinoma mrtvi in niso čudaki. S temi pa še nismo obračunali. To sicer manjka v zelo globoki doktorjevi analizi.

No ja, slep je tisti, ki ne vidi!  Pa saj tudi okulisti dandanes delajo čudeže. Za čudež ni nikoli prepozno.

Niti za čudež v Piranu. Piranski svetniki so vendarle imenovali novega smetarja (direktorja Okolja) in spet za silo rešili kožo krhkemu županu, ki mu vsak mesec raje spodnašajo stolček. En del piranskih svetnikov je prevzel taktiko koprskega največjega Mišičevega sovražnika in mu očital napake, ki jih je zagrešil pod komando in na zahtevo istega bivšega koprskega faraona.

Nekaj jih je izrazilo bojazen, da je odpiranje vrat komunalnega podjetja Gašparju Mišiču lahko usodno. Novi direktor se namreč lahko tako izkaže, da bi čez slabe štiri leta postal edini resen županski kandidat. Trikrat je doslej že preizkušal to srečo, a je moral na delo v »tujino«, da se je vrnil z debelejšo kožo. V Kopru je vzpostavil precej bolj spoštovano komunalno službo. Ampak dvojni Gašpar priznava, da so bile ob njegovem prihodu razmere v Komunali Koper vseeno bistveno bolj urejene in finance manj okužene od teh, ki ga čakajo v poslovni stavbi Okolja na Arzah, 300 metrov od doma, (zaradi bližine si niti potnih stroškov ne bo mogel računati). Pirančani so mu takoj našteli dolg spisek nalog, ki jih bo moral takoj opraviti, če bo hotel vsaj za silo pomesti hlev. Če mu ne uspe, bo še bolj tepen, kot je. Če pa bi mu morda čez čas vendarle uspelo narediti nekaj reda, potem mu bodo težko preprečili naskok na župansko pisarno na Tartinijevem trgu 1.

Piran kliče odrešenika. Enega so volivcem prodali na lanskih volitvah, zdaj pa meščani vidijo, da bi bilo vseeno bolje, če bi ga morda prej kakšno leto preizkusili. Odrešenik ne postaneš s praznimi obljubami, zaupanje je treba sem ter tja poplačati vsaj s kakšnim mini čudežem.