Hlapčiči in Kim

Del slovenske politike je nenadoma začutil strašno potrebo, da obračuna s Karlom Erjavcem. Legitimno. Če zavoha možnost, da mu prevzame 10.000 volivcev, zakaj ne! Politični obračuni so del politične folklore. Ker mu v zadnjem letu očitno niso odkrili dovolj mastne afere, so si izposodili štiri leta staro prisluškovalno. Prisluškovali so sicer Hrvati, ampak kriv je Karl. Neumnost sta zagrešila agentka in arbiter, ampak kriv je on. Kriv zato, ker jima ni zagotovil kriptiranih komunikacij. Če pa bi v javnost prišla novica, kako so se Hrvati zastonj trudili vdreti v njun telefon, bi dobil red za zasluge za narod z zlatimi žarki. Tako, kot ga je verjetno dobila nekdanja hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić, ker Slovencem ni uspelo priti do prisluhov, o čem se je hrvaški arbiter Budimir Vukas pogovarjal med svojim bivanjem na hrvaškem veleposlaništvu ... Vsi vemo, da se Budas je pogovarjal, saj ni mutast! Toda kaj, ko naši Čuki ne čujejo dobro.

S tako veleumno razpravo slovenska politika sicer ne bo v ničemer popravila arbitražne razsodbe (prej nasprotno), daje pa vetra, adrenalina in samozagledanosti slovenski notranji politiki. Daje tudi močan argument hrvaški drži, ki vztraja, da je imelo dejanje izredno veliko težo. Tako veliko, da se z njo ukvarja slovenski politični in medijski cvet. Zahtevajo celo odpustitev ministra. Skratka: če še sami Slovenci namenijo tej telebaniji toliko pozornosti, potem imajo Hrvati več kot prav. To je le še dokaz več, da ne smemo implementirati sodbe, dodajajo Hrvati, saj se Slovenci pogovarjajo celo o tem, da bi moral minister poskrbeti za tajno komunciranje med Sekolcem in Drenikovo. Torej janezi sporočajo, da bi v vsakem primeru goljufali, če bi jih našli ali ne.

Če je razkritje pogovora takšen problem že za same Slovence, kakšen je šele za Hrvate! In če je tako, lahko rečejo bruseljski sodniki (ki nas imajo res »radi«, to so že večkrat nesporno dokazali), potem pa naj se nekam speljejo in ne tožarijo ubogih Hrvatov. Sicer pa, četudi bi mi, evropski sodniki, presodili, da Hrvaška mora spoštovati evropski pravni red, ga ni žandarja v Evropi, ki bi jih prisilil v to.

Mar mislite, da bodo Hrvate prisilili Slovenci? Denimo tistih 350.000 bogatejših (in vplivnejših) »janezov«, ki ima na Hrvaškem vsaj 110.000 vikendov? Ali pa bo nanje pritisnilo 1,2 milijona slovenskih turistov, ki hodi namakat noge na Hrvaško? Malo ibermorgen!

Zakaj torej tokratna gonja? Je Erjavčev padec res tako pomemben, da je vseeno, kakšne so lahko posledice za državo? Ali pa se za navidezno naivnostjo skriva le zvita pomoč velikohrvaškim metodam določanja meja na Balkanu?

Slovenski politični dosežki k sreči niso osamljeni. Hrvaški minister za zdravstvo Milan Kujundžić je zadnje dni najprej povsem zavrnil financiranje čezmejnega projekta prevoza življenjsko ogroženih bolnikov iz hrvaške Istre v izolsko bolnišnico. Zagrebu nekako ni dišalo, da bi imeli umirajoči Istrani tak privilegij, čeprav bi v Istri (poleg rešenih življenj, ki seveda in očitno ne štejejo) iz čezmejnega projekta potegnili 260.000 evrov in so iz tega denarja že kupili rešilca, vrednega 160.000 evrov, ki bi ga raje vrnili (v slogu: ne buju nam janezi prodavali hitnu pomoć). Po plazu kritik se je minister popravil, češ da bodo poskušali projekt z Izolo postaviti »bolj korektno«. Spet smo tam (pri hrvaškem »sodelovanju«) in spet nam bodo brez arbitraže dali brezplačno lekcijo iz svete hrvaške korektnosti.

Ob vseh zgodah in nezgodah neznosne lahkosti balkanske demokracije osvežujoče deluje novica iz Koreje (Severne), kjer so posebnega odposlanca za ZDA, ki je ob nedavnem srečanju ljubljenega vodje z neljubljenim Donaldom še spremljal Kima na vlaku v Hanoj, preprosto razglasili za izdajalca. Neuspešna pogajanja dokazujejo, da so korejskega odposlanca Američani pridobili na svojo stran. Izdajalec je zato za izdajalske zasluge po hitrem postopku dobil red za zasluge iz svinčenih krogel strelskega voda. Pa naj se še kateri Korejec pajdaši z Donaldom in demokracijo, če si upa! Kim ima še zmeraj kar nekaj privržencev tudi v Kopru. Za komentar o tem smo zaprosili nekaj univerzitetnih profesorjev na Kozjem otoku, kjer so nam zagotovili, da prvič slišijo za Kima in da o modelu korejske demokracije nimajo pojma.