Tri milijarde razlogov za dvom

Stavim, da še zmeraj ne verjamete v to, da so Slovenijo sprejeli v klub »večvredno enakopravnih« samo zato, ker že na daleč daje vtis lahkega in sladkega plena, da so jo torej lahko oropali in polastninili. Če poslušate sladke besede vrlih evronamazancev, EU »res« ni takšna.

In kaj se je Slovencem zgodilo v trdnjavi svobode, demokracije, človekovih pravic, pravne države, poštenosti, enakosti in brusljastih komisarjev? Oni so brusljasti, mi pa brusi, ker jim verjamemo. Predvsem pa smo v vseh vladah volili hlapce, da so lahko dostojno predstavljali hlapčevski narod. Da se ne bi slučajno javil kateri od prvakov vseh največjih slovenskih strank, ki bo zdaj rekel: Saj sem ves čas govoril, da je treba početi ravno obratno ...

Afera je lepega junijskega dne morala privreti na dan in je Slovence postavila pred še eno najresnejšo preizkušnjo. Kako ravnati, če narodu neki sistem ukrade tri milijarde evrov, na desetine najboljših podjetij in obveznice 100.000 ljudem? Poglobljena policijska preiskava je pokazala zelo veliko verjetnost, da smo slovenski davkoplačevalci leta 2013 daleč preplačali sanacijo slovenskih bank. Plačali smo kakih pet milijardic, zadoščala pa bi milijardica ali kvečjemu (z vsemi dodatki za »provizije«, bi rekel nekdanji koprski faraon) dve milijardici (kajti, da ne bo pomote, tudi domači bankirji so kradli lastnemu narodu). Kar pomeni, da so nas vrhunske bančne nadustanove (kot je Banka Slovenije ali Evropska centralna banka) »osušile« za vsaj tri milijardice preveč, če izginotja podjetij in obveznic ne štejemo. Torej tiste nadustanove, ki bi morale biti onstran sleherne sence dvoma in popolno utelešenje nadbožanske pravičnosti in poštenosti.

V hipu, ko so slovenski policisti začeli preiskavo proti milo rečeno nenavadnim postopkom Banke Slovenije, povezanim z evropsko komisijo in Evropsko centralno banko, bi ta vrhunska poštenost morala odpreti vrata nam vsem in nam pokazati spodnje hlače, če bi bilo treba, zato da bi finančno božanstvo ohranilo božanski sij in zaupanje v pošteno štetje zelencev. Toda ne. Namesto neobremenjene transparentnosti je evropska komisija s prijateljem Junckerjem na čelu in v nasprotju z mnenjem svojih pravnikov sprožila postopek proti slovenskim preiskovalcem tega primera. Namesto da bi se torej komisija trudila s preiskavo raziskati primer, je sodno naskočila preiskovalce. Kill the Messenger!* (*Ubijte prenašalca novic!). Očitno so tri milijardice tudi za evropsko komisijo (kaj šele za majhno Slovenijo!) težak znesek. S koliko karatnim zlatom bi pozlatili slovenske druge, tretje in četrte tire in koliko peljeških mostov bi zgradila Slovenija s tem denarjem, pa lahko majhni Slovenčki ob gusarjih z bruseljskih Karibov samo sanjajo. Ne z dežja pod kap, ampak iz Beograda pod Bruselj smo šli. Toliko o obljubljeni deželi. In prav zanimivo bo slišati, na katere prostitute bo krivdo zvalil Janez Ivan.

V Piranu imajo manjše skrbi. Samo njim se zgodi, da župan izstopi iz svoje stranke in da ljudje pri tem pravijo, kako je končno naredil eno pametno. Đenio Zadković je šele zdaj spoznal, da je bil izvoljen za župana. Predolgo po tem, ko sta vrh njegove lastne stranke in večina njegovih svetnikov stopila v opozicijo.

Fenomen današnje facebook demokracije je, da največkrat nima pojma. Zmagovalci (ne)zavestno prevzamejo držo opozicije in svojemu županu grozijo, da ga bodo dali na ustavno sodišče in da nočejo njegovega proračuna. Pirančanom mora torej nekdo nekaj skrivaj stresati v vodo. Takoj ko so se pokazale razpoke v bivši županovi GZOP, se je razcepila tudi opozicijska stranka Naš kraj nekdanjega župana in ministra Tomaža Gantarja. Gantarjevi svetniki so podprli Zadkovića, sam Gantar pa se je družil z upornimi in nezadovoljnimi GZOP-ovci. Sama bizarna prešuštva. Sledila je najprej ločitev med Našim krajem in Tomažem Gantarjem. Vmešal se je tudi že pozabljeni Boris Popovič iz Bošamarina, torej iz povsem drugega filma. (Le kdove zakaj, ha?) Vnela se je vojna vseh proti vsem in še zmeraj se prav ne ve, kdo pije in kdo plača. Na takšno »učinkovitost« volivci sicer niso bili pripravljeni, ampak ne morejo se jeziti na svoje izvoljence, saj so jih vendar izvolili sami.

Tukaj se samo po sebi postavi sholastično vprašanje, kdaj lahko mačka ulovi miš, če ves čas lovi le svoj rep. Pa smo šele na začetku.